Post je priložnost, da se zavemo, kje vse nas greh zaslepi, kako pogosto je naše življenje ujetnik zunanjega videza, najbolj plehkih in bežnih vidikov bivanja, kakor življenje bogataša, ob katerem nas nagovarja papeževa poslanica.
BESEDA JE DAR - DRUGI JE DAR2. del papeževe postne poslanice
2. Greh nas zaslepi
Prilika nato neizprosno opiše nasprotja v katerih se je znašel bogataš (prim. v. 19). Za razliko od ubogega Lazarja ta lik nima imena; je le 'bogataš'. Svoje bogastvo razkazuje s pretirano razkošnimi in dragocenimi oblačili, s katerimi se oblači. Škrlatna oblačila so bila še dražja od srebra in zlata, zato so bila pridržana le božanstvom (prim. Jer 10,9) in kraljem (Sod 8, 26), medtem ko je izbrana tkanina človeku nudila skorajda sakralnost. Bogastvo tega človeka je bilo torej pretirano, tudi zaradi tega, ker se je z njim razkazoval vsak dan: »Dan na dan [se je] sijajno gostil« (v. 19). V njem vidimo dramatično pokvarjenost greha, ki napreduje v treh stopnjah: ljubezen do denarja, nečimrnost in napuh (prim. Homilija, 20. september 2013).
Apostol Pavel pravi, da je »korenina vsega zla namreč pohlep po denarju« (1 Tim 6,10), ki je glavni razlog za pokvarjenost ter vir zavisti, sporov in sumničenj. Denar nam lahko celo tako zavlada, da postane tiranski malik (prim. Veselje evangelija, 55). Namesto da bi ga imeli za orodje, ki bi služilo v službi dobrega in izkazovanje solidarnosti drugim, lahko nas in ves svet priklene na sebično logiko, ki ne pušča prostora za ljubezen in preprečuje mir.
Prilika nam tudi pokaže, da je bogataš zaradi pohlepa nečimrn. Njegova osebnost se izraža v njegovem videzu in v tem, da drugim kaže, kaj vse si lahko dovoli. A njegov videz le zakriva njegovo notranjo praznino. Njegovo življenje je ujetnik zunanjega videza, najbolj plehkih in bežnih vidikov bivanja (prim. prav tam, 62).
Najnižja stopnička te moralne pokvarjenosti je napuh. Bogataš se oblači kot kralj in ravna kot bog ter pri tem pozablja, da je le smrtnik. Za tiste, ki jih je spridila ljubezen do bogastva, ne obstaja nihče drug kot le oni. Ljudi okrog sebe ne morejo videti. Posledica navezanosti na denar je nekakšna slepota.
Bogataš ne vidi izstradanega reveža, ki v bolečinah leži pri njegovih vratih.
Ob upoštevanju tega dejstva lahko razumemo, zakaj evangelij tako odkrito obsoja ljubezen do denarja: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24).
Vidim, da se prepoznavanje človekove vrednosti zatika že v odnosu z najbližjimi. Pred dnevom sva z možem imela konflikt, ob katerem sem ugotovila, da ga sploh ne vzamem zares, da je kot Lazar za bogataša zame 'neviden'. Ob njem sem s svojimi idejami in načrti in se ne odprem, da bi vstopila v njegov svet, v njegovo razmišljanje, hotela razumeti, kaj mi sporoča in želi. Siromak je zame še daleč. V poslanici je v ospredju denar, ki je zaslepil bogataša. Bi rekla, da ima vsaj razlog, da si domišlja, da sam zmore vse in je svoj bog. Sama pa nimam veliko denarja, niti službe, praktično živim v odvisnosti od moža, ves čas potrebujem pomoč (tudi drugače) pa je očitno skušnjava samozadostnosti enaka. Prvi korak je torej ta, da drugega sploh vidim in mu priznam njegovo vrednost. In moram priznat, da si nisem mislila, da bo že začetek tako boren.