Včasih ni nujno, da če si na določenem področju izobražen in bolj usposbljen od drugih, da tudi najbolj obvladaš. Včasih mi gre naživce, ker mislim, da o hiribih veliko vem in me začne tašča spraševati o določenih hribih, ko sem dejansko prvič slišim za njih. Priznam, da mi ni prav, da nevem, ampak, se moram tudi sam poniževati, da o hribih nevem vsega. Večino imam rajši visokogorje in plezalne smeri, kot pa kakšna gričevja, zato so mi bolj poznani hribi in smeri v visokogorjih. Priznam, da na določenih področjih, marsikaj vem, ampak se moram tudi poniževati, če me kdo še kaj pametnega nauči, ker sigurno nevem. Včasih je težko sprejemati, da nisi glavni in najbolj pameten. Nobeden vsega ne ve, zato se moramo učiti drug z drugim.

Moja konkretna skušnjava vsevednosti je največkrat na delu ob mojem možu. So področja, za katera si domišljam, da jih obvladam in tam je vedno znova na preizkušnji moja ponižnost. Včasih se prav težko brzdam in mu skoraj ne dovolim, da bi posegel na "moje področje". Če mu iz uvidevnosti še pustim, da deli z menoj svoje misli, sem največkrat odsotna, v prepričanju, da itak že vse vem in mi ne more nič "pametnega" povedati.
Na ta način ne ustvarjam prostor srečanja, ampak sem vedno bolj sama s svojimi prepričanji, za katera sem prepričana, da 100% držijo in bi jih mož moral sprejeti. Če on vidi drugače, se gotovo moti, si v napuhu mislim;)

Tudi meni je težko utihnit in res prisluhnit drugemu. Se mi zdi, da še posebno kadar nisem prepričana sama vase in tega ne sprejemem. Takrat moram še toliko bolj zagovarjat in zagovarjat svoje, da bi ja prikrila drugemu, da v bistvu pa nisem čisto ziher.