Naš Bog je Bog presenečenj
»Današnji odlomek iz Apostolskih del pripoveduje, kako sveti Peter razlaga prvi krščanski skupnosti o odprtosti Cerkve za pogane. Sveti Duh premika Cerkev, premika krščansko skupnost. Sveti Duh dela čudeže, dela nove stvari in nekateri so se teh novosti v Cerkvi bali. Duh je Dar Boga, tega Boga, našega Očeta, ki nas vedno preseneča – Bog presenečenj. Preseneča nas, ker je živi Bog, je Bog, ki prebiva v nas, Bog, ki premika naše srce, Bog, ki je v Cerkvi in hodi z nami in nas med to hojo vedno preseneča. Kakor je bil ustvarjalen, ko je ustvaril svet, tako je ustvarjalen vse dni pri ustvarjanju novih stvari. Bog, ki nas preseneča.

Upiranje Svetemu Duhu je greh
A to lahko povzroči tudi težave, kakor se je zgodilo Petru, ki so mu drugi učenci nasprotovali, ko so izvedeli, da so tudi pogani sprejeli Božjo besedo. Mislijo, da je Peter šel predaleč, in zato ga grajajo. Prepričani so, da gre za pohujšanje, in tako mu pravijo: 'Ti, Peter, skala Cerkve, kam nas pelješ?'

Peter pa jim spregovori o svojem videnju, Božjem znamenju, ki mu pomaga sprejeti pogumno odločitev. Peter zmore sprejeti Božje presenečenje. Pred mnogimi Gospodovimi presenečenji se torej apostoli morajo zbrati, razpravljati in se dogovoriti, da bi tako lahko naredili korak naprej, ki ga hoče Gospod. Vedno, od časa prerokov in vse do danes, je upiranje Svetemu Duhu greh. In to je ravno tisti greh, ki ga Štefan očita članom velikega zbora, ko pravi: 'Vi in vaši očetje ste se vedno zoperstavljali Svetemu Duhu.' Upiranje Svetemu Duhu: 'Ne. Vedno se je delalo tako. Mora se storiti tako. Ne prihajaj s to novostjo, Peter, umiri se. Vzemi tableto, da si pomiriš živce. Pomiri se.' To je zaprtost za Božji glas. Gospod pa v psalmu govori svojemu ljudstvu: 'Ne imejte okamnelega srca kakor vaši očetje.'

Prositi za milost razločevanja
Gospod nas vedno poziva, naj ne dopustimo, da bi naše srce okamnelo. V današnjem evangeliju o dobrem pastirju je to, kar Gospod želi, da bi bila ena sama čreda in en sam pastir, saj obstajajo tudi druga ljudstva, druge črede, ki ne pripadajo. Tisti, ki se jih je obsojalo, da so pogani, se jih je tudi potem, ko so postali verniki, obravnavalo kot drugorazredne vernike. Tega ni nihče rekel, a bilo je dejstvo.

Zaprtost, upiranje Svetemu Duhu. Tisti stavek, ki vedno zapre, ki te zaustavi: 'Vedno se  je delalo tako'. To ubija. Ubija svobodo, ubija veselje, ubija zvestobo Svetemu Duhu, ki vedno v naprej deluje in Cerkev vodi naprej. A kako lahko vem, ali neka stvar prihaja od Svetega Duha ali od sveta, od posvetnega duha, ali od hudiča? Prositi je treba za milost razločevanja. Orodje, ki nam ga daje sam Duh, je razločevanje. V vsakem primeru je treba razločevati. In to so storili tudi apostoli: zbrali so se, se pogovarjali in videli, da je tisto bila pot Svetega Duha. Tisti pa, ki niso imeli tega daru in niso molili in zanj prosili, pa so ostali zaprti in nepremični.

Cerkvene resnice se s časom razvijajo
Mi kristjani moramo med mnogimi novostmi znati razločevati, razločevati eno stvar od druge, razločevati, kaj je novost, kaj je novo vino, ki prihaja od Boga, kaj je novost, ki prihaja od svetnega duha, in kaj je novost, ki prihaja od hudiča. Vera se nikoli ne spremeni, vera je ista. Je pa v gibanju, raste, se širi… Resnice Cerkve se z leti utrjujejo, skozi čas se razvijajo in poglabljajo, krepijo se in se širijo; s starostjo Cerkve so vedno bolj povzdignjene. Prosimo Gospoda za milost razločevanja, da ne bi zgrešili poti in ne bi padli v nepremičnost, togost, zaprtost srca. (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 8.5.2017)

Papež med homilijo: Ne upirajmo se Svetemu Duhu, sprejmimo Božja presenečenja

Papež duhovnikom portugalskega kolegija: Gojite sinovski odnos z Marijo