Prijateljstvo, ki ga je sestra Favstina gojila do Jezusa, se je odražalo pri njenem delu v kuhinji. Delala je z ljubeznijo in veseljem, saj je vedela, kako s tem razveseljuje Gospoda. Jezus pa je oblikoval tudi njene odnose z drugimi sestrami. Kljub temu da ji pogosto niso izkazovale naklonjenosti, si je prizadevala, da bi jih ljubila z isto ljubeznijo, kot je njej obljubil Jezus. Rada jim je služila, zanje molila, jih tolažila in spodbujala. V iskreni skrbi za njihove duše jim ni prizanašala z opomini. Pogumno jih je opozarjala na neprimerno vedenje, pa čeprav je šlo za starejše sestre ali celo prednice. Tudi duhovnika je na štiri oči opozorila, če je bila njegova duša v nevarnosti. Nikoli pa ni ostalo le pri opominu. Za spreobrnjenje bližnjih je veliko molila in si nalagala žrtve.

Sestra Justina je mnogo let kasneje priznala, da ji sestra Favstina v začetku ni bila nič kaj simpatična: »Resnici na ljubo mi je šla kar malo na jetra. Neprestano me je opozarjala in popravljala,« se je spominjala.

Vendar pa se je kasneje med njima stkalo trdno prijateljstvo. Tako ga je opisala: »V noviciatu je neprestano molila zame, da bi srčno vzljubila Gospoda Jezusa in postala redovnica po Božjem srcu. To mi je pogosto ponavljala. Nekega dne so me napadli dvomi glede poklica in želja, da bi čim prej zapustila samostan. Med delom sem to zaupala Favstini. Čeprav jo je zelo zaskrbelo, mi je zagotavljala, da gre le za hudičevo skušnjavo in da bom pogubljena, če ji bom podlegla. Zadevo mi je predstavila v tako grozni luči, da sem se na smrt prestrašila. S svojimi očmi je prebadala mojo dušo in prebrala vse moje grehe in padce.« Sestri sta ostali globoko povezani vse do Favstinine smrti.

Sestra Ludovina pa se je svojih pogovorov s sestro Favstino takole spominjala: »Name je delovala zelo blagodejno. Po vsakem pogovoru z njo mi je odleglo, ker je vedno znala v meni najti kaj dobrega in to poudariti … Kadar je začela govoriti o Bogu, je njena duša kar zažarela in dobila krila. Rada je delila praktične nasvete, vendar jih ni vsiljevala, če je katera hotela delati po svoje.«

Sestra Favstina je pogovore najraje usmerjala k Bogu. Že takrat je veliko govorila o Božjem usmiljenju. Tega se je dobro spominjala sestra Simona, ki je za razliko od nje bolj poudarjala Božjo pravičnost. »Njeni argumenti so na koncu vedno prevladali nad mojimi,« je priznala.

Veliko sester pa v Favstinini iskreni drži ni prepoznalo dobrih namenov. Še posebej užaljene so bile starejše sestre in sestre prvega kora. Očitale so ji, da je vzvišena. Norčevale so se iz nje, češ da se ima za duhovno voditeljico. Sestro Favstino so take opazke zelo prizadele, a prenašala jih je z izredno ponižnostjo. Tesna povezanost z Jezusom ji je pomagala, da je zmogla imeti rada tudi tiste, ki so ji delali krivico in ji povzročali trpljenje.

                                                                                                                          *

Ne moreš graditi prijateljstva z Jezusom, če se hkrati ne trudiš biti prijatelj z drugimi. V svoje odnose prinašaj Jezusa in ga hkrati skušaj prepoznavati v drugih.

Naloga:

Danes se spomni na vse, ki jih imaš rad, pa tudi na tiste, ki jih ne maraš preveč. Zanje zmoli »Oče naš«. Prosi Jezusa, naj ti pomaga oblikovati lepe in pristne odnose z bližnjimi.