Sestra Favstina je po prestani noči duha spet doživljala Božjo bližino. V tem času je bila deležna številnih milosti. V mističnih srečanjih ji je Jezus razodeval svojo veliko ljubezen. Razodel pa ji je tudi, da bo v življenju morala še veliko trpeti.
Nekoč je bila v videnju poklicana k Božji sodbi. Bog je gledal na njeno dušo in videla je, kaj mu ni všeč. Čudila se je, da se mora pred njim zagovarjati za tako majhne sence. Spoznala je, da bo zaradi svojih grehov morala en dan preživeti v vicah. Hotela se je takoj vreči v njihov ogenj, a jo je Jezus zadržal in vprašal: »Kaj želiš, zdaj pretrpeti ta dan ali kratek čas na zemlji?« Favstina je bila pripravljena storiti oboje, Jezus pa ji je rekel: »Eno je dovolj. Vrnila se boš na zemljo in mnogo boš morala trpeti, a ne dolgo, in izpolnila boš mojo voljo in moje želje … Vedi, da boš veliko trpela, a naj te to ne plaši. Jaz sem s teboj.«
Po tem videnju se je Favstinino zdravje naglo poslabšalo. Ves čas je čutila izčrpanost in oslabelost. To so bili prvi znaki tuberkuloze, ki pa je v tej fazi zdravnik še ni znal prepoznati. Ker ni našel razloga za njeno slabo počutje, so sestre začele sumničiti, da si vse skupaj domišlja. Mislile so, da se pretvarja, ker noče delati v kuhinji. Poniževale so jo in ji očitale, da je lena. Sestra Favstina je z veliko potrpežljivostjo prenašala to trpljenje.
Sestri Samueli je v spominu ostal naslednji dogodek. Nekoč sta bili s sestro Favstino v kuhinji. Ena od starejših sester se je pravkar vrnila iz mesta. Kar na lepem je za prazen nič začela stresati jezo nad sestro Favstino. Nato si je vsa razburjena sezula umazane čevlje in jih vrgla na sredo kuhinje. Ko je odšla, se je sestra Favstina sklonila, pobrala čevlje in jih pričela čistiti. Sestra Samuela se je čudila, zakaj to počne, ko pa je bila sestra do nje tako krivična in zoprna. Odgovorila ji je: »Iz ljubezni do Jezusa.«
V Favstininem Dnevniku je opisan dogodek, ko se je nanjo močno razjezila neka sestra, češ da že predolgo pomiva posodo. Ni namreč vedela, do so medtem nekatere sestre prišle na kosilo z zamudo in zato ni
mogla prej pospraviti. Razjarjena sestra jo je zaničljivo odrinila od korita in se sama lotila posode. Sestri Favstini pa je ukazala naj ta čas sede na mizo. Sestre, ki so hodile mimo, so se čudile in ob pogledu nanjo zmajevale z glavo. »Mislila sem, da bom zgorela od sramu,« se je spominjala. Že isti večer pa jo je Jezus za prestano trpljenje nagradil z veliko tolažbo. Med molitvijo ga je v kapeli zagledala v veliki lepoti. Ljubeznivo jo je pogledal in ji dejal: »Moja hči, ne boj se trpljenja, jaz sem s teboj.«
Te besede je sestra Favstina v času trpljenja še velikokrat slišala v svojem srcu. Iz ljubezni do Jezusa je vdano prenašala vse težave. Do sester ni bila zamerljiva, ker je verjela, da so orodje v rokah Boga, ki jo želi naučiti ponižnosti. Ni se bala trpljenja, saj je bil Jezus vir njene tolažbe in pomoči.

                                                                                                                *
Trpljenje je del življenja. Ne moremo se mu izogniti. Izročaj svoje težave, napore, padce in razočaranja Jezusu. V prijateljstvu z njim bo trpljenje dobilo svoj smisel. Postalo bo znamenje ljubezni.

Naloga:
Pomisli, če se ti je danes zgodilo kaj težkega ali neprijetnega. Namesto da se jeziš, skušaj to darovati Jezusu. Zmoli kesanje.