Minilo je že enajst let, odkar je Helena Kowalska zapustila svoj dom in kljub nasprotovanju očeta in mame vstopila v samostan. V vseh teh letih redovne skupnosti ni zapuščala. Svoje starše je videla le enkrat. Obiskala sta jo leta 1928, kocje izrekla svoje prve zaobljube. Dala sta ji čutiti, da sta njeno odločitev sprejela.
»Pustiti jo morava tukaj,« je ob koncu srečanja Stanislaw dejal svoji ženi. »Takšna je pač Božja volja.«
V začetku leta 1935 je sestra Favstina prejela pismo svojih sorodnikov. V njem so ji sporočili, da je njena mama hudo bolna in da morda ne bo več dolgo živela. Sestra Favstina je odšla do predstojnice in si izprosila dovoljene za obisk svoje družine. Proti svoji rojstni vasi se je odpeljala z vlakom. Med potjo je sedela z neko učiteljico. V notranjem razodetju je spoznala, da je gospa v sebi nemirna. Pričela je goreče moliti zanjo. Po daljšem času se je gospa obrnila k njej in jo vprašala: »Sestra, povejte mi, ali sem dolžna izpolniti Bogu dano obljubo?« Jezus je dal sestri Favstini spoznati, za kakšno obljubo gre. Takoj je odgovorila: »Brezpogojno morate izpolniti svojo obljubo, če ne boste vse življenje nesrečni.« Sopotnico je odgovor pretresel. Počasi ji je zaupala svojo zgodbo. Pred leti, ko je bila še na učiteljišču, se je Bogu zaobljubila, da bo stopila v samostan, če ji bo pomagal opraviti težke izpite. Izpite je opravila z odliko, obljube pa do danes še vedno ni izpolnila. Vest ji ni dala miru in zato je ostajala v svojem življenju nezadovoljna. Po daljšem pogovoru s sestro Favstino se je gospa popolnoma spremenila. Spoznala je, kaj mora storiti in se z velikim veseljem odločila, da bo takoj poiskala red, v katerega bo lahko vstopila. Sestra Favstina je v svojem srcu spoznala, da bo Jezus tej osebi ostal še naprej naklonjen in ji bo podaril potrebnih milosti, da bo končno izpolnila svojo obljubo in našla srečo.
Bil je že večer, ko je sestra Favstina končno prispela domov. Družina je bila zbrana ob postelji umirajoče mame. Pohitela je k njej, pokleknila in se v molitvi zahvalila Bogu. Potem je rekla: »Mami, vstala boš.« Na začudenje vseh prisotnih se je mama takoj dvignila in se usedla. Čez mnogo let se je tega dogodka takole spominjala: »Takoj ko sem jo zagledala, sem ozdravela. Naslednji dan je bila nedelja. Moj mož je vpregel konja in skupaj z družino sem se odpeljala k maši. Vse odtlej sem zdrava.«
Srečanje z družino je bilo za sestro Favstino ganljivo. Po dolgih letih je spet videla svoje brate in sestre. Ko je odšla, so bili še otroci, zdaj pa jih skoraj ni več prepoznala. Spet so bili vsi zbrani skupaj, spet so jo prosili, naj jim kot včasih pripoveduje o Bogu in o svetnikih. Skupaj so tudi molili. Sestra Favstina je v svoj Dnevnik zapisala: »Ko sem videla, kako je molil moj oče, me je bilo zelo sram, ker po tolikih letih v samostanu nisem znala tako iskreno, s srcem in pobožno moliti.« Sestra Favstina je ostala nekaj dni pri svoji družini. V tem času so jo obiskali mnogi sorodniki, prijatelji in sosedje. Vsak je želel spregovoriti z njo. Poslušala jih je, ko so ji govorili o svojih težavah in spoznala, da ni veselja, kjer ni iskrenega prijateljstva z Jezusom. Pripovedovala jim je o Njegovi dobroti in jih spodbujala, naj mu odprejo svoja srca. Radi so ji prisluhnili. Vsa utrujena od govorjenja se je včasih želela umakniti v samoto, pa so jo spet poiskali in jo prosili, naj jim še pripoveduje o Jezusu. Ob njenih besedah so nekateri zajokali kot otroci, drugi so jo prosili, naj moli zanje. Zdelo se je, da se je v tistih dneh njihov dom spremenil v Božjo hišo.
Med poslavljanjem je steklo veliko solza. Oče in mama sta sestro Favstino blagoslovila in ji zaželela, da bi ostala zvesta Bogu. Prosila sta jo, naj nikdar ne pozabi, kako veliko milost ji je podelil, ko jo je poklical v redovno življenje. Čeprav sta pred leti njeni odločitvi nasprotovala, sta bila zdaj ne le vesela, ampak celo zelo ponosna na svojo hčer. Sestra Favstina je zadrževala solze. Svojo družino je spomnila na nebesa, kjer se bodo spet srečali in se ne bodo nikoli več ločili. Šele ko je sedla v avto, so se po njenih licih razlile solze veselja in ganjenosti.
Ob vrnitvi v samostan je najprej odhitela v kapelo, da bi pozdravila Jezusa in se mu opravičila, ker se je med bivanjem doma z Njim tako malo družila. V notranjosti duše ji je odgovoril: »Zelo sem zadovoljen, ker nisi govorila z menoj, temveč si ljudi seznanila z mojo dobroto in jih spodbujala k moji ljubezni.«
*
Tudi ti si povabljen, da veselje, ki ti ga prinaša prijateljstvo z Jezusom, deliš z drugimi. Postani vesel oznanjevalec Božjega usmiljenja.
Naloga:
Prosi Jezusa, naj ti pomaga, da boš vesel oznanjevalec Njegovega usmiljenja. Zmoli desetko s skrivnostjo »ki je oznanjal Božje kraljestvo«.