Favstinino zdravje je bilo z dneva v dan slabše. Zaradi oslabelosti ni več mogla opravljati dela na vrtu. Septembra 1937 so jo zato postavili za vratarico v krakovskem samostanu. Delo je bilo manj naporno, a vseeno utrudljivo, saj je na samostanska vrata trkalo veliko ljudi. Med njimi je bilo veliko ubogih. V državi je namreč v tistih letih vladala visoka brezposelnost. Ljudje so bili razočarani in obupani. Množično in večkrat so nasilno protestirali ter iskali pravico zase. Med reveži, ki so prihajali v samostan, je bilo veliko takih, ki so očitno izražali svojo jezo in od sester zahtevali, naj poskrbijo zanje in jih zaposlijo. Sestre so se zato revežev bale.
Nevarnosti se je zavedala tudi sestra Favstina. Glede tega je govorila z Jezusom in ga prosila, naj zlobnežem, ki sovražijo samostane, prepreči, da bi se približali vratom. Jezus ji je odgovoril: »Moja hči, v trenutku, ko si šla k samostanskim vratom, sem nad vrata postavil keruba, da bi jih varoval; bodi mirna.« Sestra Favstina je zaupala in svojo novo službo opravljala z največjim veseljem. Odpirala je vrata revežem, ki so ji pripovedovali o svojih materialnih in duhovnih težavah. Eni so prosili za hrano, drugi so potrebovali tolažbo. Sestra Favstina je bila zelo vesela, da lahko preko srečanj z njimi uresničuje dela usmiljenja. V Dnevnik je zapisala: »Ko prihajajo k vhodnim vratom že drugič isti reveži, sem z njimi še bolj prijazna in jim ne dajem tega občutiti, da ne bi bili v zadregi, ker so že bili tu; oni mi pogumno pripovedujejo o svojih nadlogah in potrebah.«
Od vrat je mnogokrat tekla v kuhinjo in tam prosila hrane za lačne. Nekoč, ko je prišla že četrtič ali petič, jo je kuharica nejevoljno oštela:
»Kako dolgo me boste še gnjavili, sestra?« Favstina ji je mirno odgovorila: »Dokler bo Gospod Jezus lačen.«
Nekega dne je znova pozvonilo pri vratih. Sestra Favstina jih je odprla in pred njimi je stal shujšan mladenič v strašno raztrgani obleki. Zunaj je bilo ta dan hladno in deževno, on pa je bil brez pokrivala, ves premražen in moker. Prosil jo je za hrano. Sestra Favstina je takoj pohitela v kuhinjo in tam našla le malo juhe. Pogrela jo je in vanjo nadrobila kruha. To je ponudila ubogemu beraču. Ko je pojedel do konca in se že skoraj poslovil, pa ga je prepoznala. Berač je bil Jezus. Favstina je bila začudena in je premišljevala, kaj to pomeni, Jezus pa ji je spregovoril: »Moja hči, do mojih ušes so mi prišli blagoslovi ubogih, ki se z blagoslavljanjem oddaljujejo od vhodnih vrat, in všeč mi je bilo tvoje usmiljenje v mejah pokorščine; zato sem stopil s prestola, da bi okusil sad tvojega usmiljenja.«
Sestra Favstina je razumela, kar se je pravkar zgodilo. Od tistega trenutka se je v njenem srcu vnela še čistejša ljubezen do revežev. »Kako sem vesela, da so mi predstojniki dali to delo!« je zapisala v Dnevnik.
*
Kadar pomagaš ali tolažiš tiste, ki te potrebujejo, pomagaš Jezusu samemu. Bodi pozoren do drugih in jim rad priskoči na pomoč.
Naloga:
Danes bodi še posebno pozoren na to, kdo potrebuje tvojo pomoč in kako mu lahko pomagaš. Zmoli »Očenaš« in dodaj prošnjo, da bi zmogel prepoznati Jezusa v drugih.