Proti koncu leta 1937 je tuberkuloza že tako napredovala, da je sestra Favstina začela vonjati razkroj lastnega telesa. Nekoč jo je obiskala neka sestra, a se je že po nekaj minutah pogovora skremžila in dejala: »Sestra, tu čutim mrliča, tako kot da bi truplo razpadalo. O, kako strašno je to.« Sestra Favstina ji je odgovorila: »Sestra, ne prestrašite se, ta vonj prihaja od mene.« Pojavile so se strašne bolečine v črevesju, zaradi katerih se je cele noči zvijala na ležišču. Začela je izkašljevati kri. Stalne bolečine in slabost so jo izčrpavale. Spremljalo pa jo je tudi trpljenje mističnega izvora. Včasih je več ur podoživljala Jezusovo trpljenje na Oljski gori in križevem potu. Čutila je njegove rane na rokah, nogah, glavi in prsih. Rane so bile sicer nevidne, bolečine pa kljub temu neizmerne. Pogosto zaradi oslabelosti več dni ni mogla vstati iz postelje.
Redovnica, odgovorna za ambulanto, je menila, da se sestra Favstina preveč predaja bolezni. Tudi druge sestre je prepričevala, da so Favstinine bolečine večinoma le v njeni glavi. Čeprav je Favstina več dni ležala v postelji, ni bilo sestre, ki bi jo obiskala in ji prinesla kozarec vode. To jo je zelo prizadelo. Počutila se je osamljeno in zapuščeno. V svoj Dnevnik je zapisala: »Dokler lahko hodiš in delaš, je vse dobro in prav. Toda ko Bog pošlje bolezen, je prijateljev nekako manj ... Ko pa Bog dopusti daljšo bolezen, nas počasi začnejo zapuščati tudi zvesti prijatelji. Bolj poredko nas obiskujejo, njihovi obiski pa pogosto povzročajo bolečine. Namesto da bi nas tolažili, nam kaj očitajo, kar povzroča veliko trpljenje ... Kadar Bog ne daje niti smrti niti zdravja, in to traja leta, se okolje temu privadi in ravna, kot da človek ne bi bil bolan. Takrat se začenja niz tihega mučeništva.«
Jezus pa je sestri Favstini tudi v tem obdobju ostajal blizu: »Jemljem te v svojo šolo; naučiti te želim trpeti,« je nekoč slišala njegove besede. Odgovorila mu je: »S teboj, Gospod, sem pripravljena na vse.« Jezus ji je odvrnil: »Dovoljeno ti je piti iz keliha, iz katerega jaz pijem; to izredno čast ti danes dajem.«
Jezus je Favstino spodbujal: »Učenka moja, imej veliko ljubezen do tistih, ki ti povzročajo trpljenje.« Sestra Favstina se je ob teh besedah užalostila: »Moj učitelj, saj ti vidiš, da ne čutim ljubezni do njih in to me muči.« Jezus ji je odgovoril: »Čustva niso vedno v tvoji moči; da ljubiš, spoznaš po tem, da po doživetih težavah in nasprotovanju ne izgubljaš miru, ampak moliš za tiste, od katerih si okusila trpljenje, in jim želiš dobro.«
Sestra Favstina se je zavedala, da bi v takem trpljenju brez Jezusa že zdavnaj zapadla v malodušje, jezo ali obup. Naslonjena nanj pa je uspela v sebi ohranjati mir. Čeprav fizično ni mogla ničesar več storiti, ji je Jezus dal spoznati, da s svojim trpljenjem pomaga odreševati številne duše. Rekel ji je: »Moja hči, vedi: če ti dam globlje spoznati in občutiti svoje trpljenje, je to moja milost; ko doživljaš zmedenost ter veliko trpljenje, tedaj si živo udeležena v mojem trpljenju in mi postajaš povsem podobna. Tvoja stvar je, da se v teh trenutkih bolj kot kadar koli podvržeš moji volji ...« Sestro Favstino so te besede napolnile z nepopisnim veseljem. Že od otroštva je bila namreč njena največja želja, da bi bila podobna Jezusu, da bi mu bila blizu. Doživljala je, kako se njeno hrepenenje v polnosti uresničuje prav v trpljenju.
*
Prijateljstvo z Jezusom naše trpljenje spreminja v odrešenje; nemoč postaja moč; iz žalosti se rojeva veselje, iz smrti vstaja življenje. Zaupaj Mu in vedno išči Njegovo bližino.
Naloga:
Zmoli desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je od mrtvih vstal«. Zahvali se Jezusu za njegovo čudovito prijateljstvo.