Tobit in Sara
»Ne pustimo se prelisičiti nališpani lepoti nečimrnosti, ampak dopustimo, da v naše srce vstopi veselje, ki je od Boga, zahvaljujoč pri tem za zveličanje, ki nam ga daje.

V berilu iz Tobitove knjige gre za običajno zgodbo o tastu in snahi: Tobit, Tobijev oče, postane slep; Sara, Tobijeva žena, pa je v preteklosti bila obtožena kot odgovorna za smrt nekaj moških. Svetopisemski odlomek nam pomaga razumeti, kako Gospod nadaljuje zgodbo in življenje oseb, tudi našo življenjsko zgodbo.

Tobija in Sara sta namreč preživela slabe in dobre trenutke, kakor je to vedno v življenju. Tobita se je preganjalo in zavajalo, žalila ga je njegova žena, ki pa ni bila zlobna ženska: delala je v hiši, saj je on bil slep. Tudi Saro se je žalilo, veliko je trpela. Za oba je v teh trenutkih vse bilo črno, mislila sta si, da je bolje umreti.

V težkih trenutkih nas rešuje molitev
Vsi mi smo šli skozi slabe trenutke, težke, ne tako težke, kot so bili tile, a vsi vemo, kaj človek čuti v mračnem trenutku, v trenutku bolečine, v trenutku težav, vsi to vemo. Sara se vpraša: Če se obesim, bodo moji starši zaradi tega trpeli? In se ustavi in moli. In Tobit pravi: Takšno je moje življenje, gremo naprej. In moli, moli. To je drža, ki nas rešuje v težkih trenutkih: molitev. Pomembna pa je tudi potrpežljivost, kajti oba sta potrpežljiva v svoji bolečini. In potrebno je upanje, da nas Bog posluša in nam pomaga preživeti te težke trenutke. V trenutkih žalosti, najsi bo ta velika ali mala, v težkih trenutkih so pomembne tri stvari: Molitev, potrpežljivost in upanje. Ne pozabimo tega.

V lepih trenutkih se zahvaljevati Bogu
V njihovi zgodbi pa najdemo tudi lepe trenutke. Ne gre za 'happy ending' v nekem romanu. Po preizkušnji se jima Gospod približa in ju reši. Gre za lepe, pristne trenutke … Ne kot so tisti z nališpano lepoto, kjer je vse umetno, kot ognjemet, ni pa lepote duše. In kaj storita oba v lepih trenutkih? Zahvalita se Bogu, svoje srce razširita v molitvi zahvaljevanja.

Razločevati, kaj se dogaja v naši duši
Vprašajmo se, ali smo v različnih stiskah našega življenja sposobni razločevati, kaj se dogaja v naši duši, ali razumemo, da so slabi trenutki križ in da je treba moliti, biti potrpežljiv in imeti vsaj malo upanja. Izogibati se je treba padca v nečimrnost, kajti ob nas je vedno Gospod, kadar se obrnemo nanj v molitvi in se mu zahvaljujemo za veselje, ki nam ga je podaril. Sara je z razločevanjem spoznala, da se ne sme obesiti, Tobit je spoznal, da mora v molitvi in upanju čakati na Gospoda.

Povabim vas, da ponovno preberemo svetopisemski odlomek in medtem ko ta konec tedna beremo to knjigo, prosimo za milost, da bi znali razločevati, kaj se v slabih trenutkih dogaja v našem življenju in kako iti naprej ter kaj se dogaja v lepih trenutkih; da se ne bi pustili zapeljati nečimrnosti.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.6.2017)

Jutranja homilija: V težkih trenutkih nas rešujejo molitev, potrpežljivost, upanje