Krst kot vrata upanja

»Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,26-28).

Vzhod je kraj, kjer temo premaga prva luč zore
»Nekoč so bile cerkve obrnjene proti vzhodu. V sakralno zgradbo se je vstopilo skozi vrata, ki so bila odprta v smeri zahoda, hodeč po ladji pa se je napotilo v smeri vzhoda. To je bil za naše prednike pomemben simbol, prispodoba, ki pa se je skozi zgodovino postopoma izgubila. Mi, ljudje moderne dobe, ki smo mnogo manj vajeni razbirati velika znamenja vesolja, se skoraj nikoli ne zavemo takšnih podrobnosti. Zahod je smer neba, kjer svetloba umira. Vzhod pa je, nasprotno, kraj, kjer temo premaga prva luč zore. To nas spominja na Kristusa, Sonce, vzhajajoče z višave na obzorju sveta (glej Lk 1,78).

V starodavnih obredih krsta je bilo predvideno, da so katehumeni prvi del svoje izpovedi vere izrekli, medtem ko je bil njihov pogled usmerjen proti zahodu. V tistem položaju so jim bila zastavljena vprašanja: 'Se odpoveste satanu, služenju njemu in vsem njegovim delom?' Bodoči kristjani so v zboru ponavljali: 'Se odpovem!' Nato pa so se obrnili proti apsidi, v smeri vzhoda, kjer se rojeva luč; in kandidatom za krst so bila znova zastavljena vprašanja: 'Verujete v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha?' Tokrat so odgovorili: 'Verujem!'

V modernih časih se je žar tega obreda delno izgubil: izgubili smo dovzetnost za jezik vesolja. Seveda nam je ostala krstna izpoved vere, sestavljena iz vprašanj in odgovorov, ki je lastna obhajanju nekaterih zakramentov. Ta je v svojem pomenu nedotaknjena.

Izpovedovati vero v Luč, tudi kadar svet zagrinjata noč in tema
Toda kaj pomeni biti kristjani? Pomeni gledati luč, še naprej izpovedovati vero v Luč, tudi kadar svet zagrinjata noč in tema. Kristjani nismo osvobojeni teme, tako zunanje kakor notranje. Ne živimo zunaj sveta. Vendar pa smo po Kristusovi milosti, prejeti v krstu, usmerjeni moški in ženske: ne verujemo v temo, ampak v svetlobo dneva; ne podležemo noči, ampak upamo v zoro; smrt nas ne potolče, ampak hrepenimo po vstajenju; ne uklonimo se zlu, saj vedno zaupamo v neskončne zmožnosti dobrega.

To pa je naše krščansko upanje: Jezusova luč, zveličanje, ki nam ga Jezus prinaša s svojo lučjo in nas rešuje iz teme. Smo tisti, ki verujejo, da je Bog Oče: to je luč! Nismo sirote, imamo Očeta in naš Oče je Bog. Verujemo, da se je Jezus spustil med nas, da je hodil v našem življenju, ko je bil blizu predvsem najbolj ubogim in slabotnim: to je luč! Verujemo, da Sveti Duh nenehno deluje za dobro človeštva in sveta, in da bodo celo največje bridkosti zgodovine presežene: to je upanje, ki nas razvnema vsako jutro! Verujemo, da bodo vsaka naklonjenost, vsako prijateljstvo, vsaka dobra želja, vsaka ljubezen, celo tista najdrobnejša in zanemarjena, nekega dne našla svojo izpolnitev v Bogu: to je moč, ki nas spodbuja, da z navdušenjem sprejemamo svoje vsakdanje življenje! In to je naše upanje: živeti v upanju in živeti v luči, živeti v luči Boga Očeta, v luči Jezusa Zveličarja, v luči Svetega Duha, ki nas spodbuja, da gremo v življenju naprej.

Življenje Cerkve je okuženje z lučjo
Obstaja pa še eno zelo lepo znamenje krstne liturgije, ki nas spominja na pomen luči. Na koncu obreda se staršem, če gre za otroka, ali pa samemu krščencu, če gre za odraslega, izroči svečo, katere plamen se prižge pri velikonočni sveči. Gre za veliko svečo, ki med velikonočno nočjo vstopi v popolnoma temno cerkev, da bi razodela skrivnost Jezusovega vstajenja. Pri tisti sveči so prižgane druge sveče, ki plamen nato posredujejo bližnjim: v tem znamenju je vidno postopno širjenje Jezusovega vstajenja v življenju vseh kristjanov. Življenje Cerkve, rečeno z močnimi besedami, je 'okuženje' z lučjo. Kolikor več Jezusove luči imamo mi, kristjani, kolikor več Jezusove luči je v življenju Cerkve, bolj je ta živa. Življenje Cerkve je 'okuženje' z lučjo.

Kdo se spomni datuma svojega krsta?
Najlepša spodbuda, ki si jo lahko namenjamo medsebojno, je spominjati se vedno našega krsta. Kdo izmed vas se spomni datuma svojega krsta? Ne odgovarjati, da se ne bi kdo morda sramoval … Pomislite in če se ne spomnite, imate danes domačo nalogo: pojdi k mami, očetu, teti, stricu, babici, dedku in jih vprašaj: 'Kateri je datum mojega krsta?' In ne pozabi ga več! Današnja naloga je: naučiti se ali spomniti se datuma svojega krsta, ki je datum ponovnega rojstva, datum luči, datum, ko smo bili 'okuženi' s Kristusovo lučjo.

Rojeni smo bili dvakrat: prvič v naravno življenje, drugič, zahvaljujoč srečanju s Kristusom, pa pri krstnem kamnu. Tam smo umrli za smrt, da bi živeli kot Božji otroci v tem svetu. Tam smo postali človeški, kakor si ne bi mogli nikoli predstavljati. Zaradi tega moramo mi vsi širiti dišavo krizme, s katero smo bili zaznamovani na dan našega krsta. V nas živi in deluje Duh Jezusa, prvorojenca med mnogimi brati, vsemi tistimi, ki se zoperstavljajo neizogibnosti teme in smrti.

Ko kristjan postane prinašalec Jezusa v svet
Kakšna milost je, kadar kristjan postane zares prinašalec Jezusa v svet! Predvsem tistim, ki gredo skozi težke situacije žalovanja, obupovanja, teme in sovraštva. To je mogoče razumeti iz številnih majhnih podrobnosti: iz luči, ki jo kristjan varuje v očeh; iz podlage vedrine, ki ni načeta niti v najbolj zapletenih dneh; iz želje, da bi ponovno imeli radi, tudi kadar so bila doživeta mnoga razočaranja. V prihodnosti, ko se bo pisala zgodovina naših dni, kaj bo rečeno o nas? Da smo bili sposobni upanja, ali da smo našo luč postavili pod mernik? Če bomo zvesti našemu krstu, bomo širili luč upanja; krst je začetek upanja, tistega Božjega upanja; in bomo lahko posredovali prihodnjim generacijam razloge za življenje.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 2.8.2017)

Papeževa kateheza: Krst - živeti v upanju in živeti v luči

Papež nemškemu prvoligašu: Bodite športniki dobrega in miru!