Konflikti in klimatske spremembe
»Z lakoto in migracijami se lahko spoprimemo samo, če gremo k izvoru problema. Glavne ovire so dvojne: konflikti in klimatske spremembe. Mednarodno pravo nam ponuja sredstva za preprečevanje in hitro reševanje konfliktov, da se ne bi podaljševali in povzročali lakoto in uničenje družbenega tkiva. Za zaustavitev konfliktov sta potrebna dobra volja in dialog in treba si je do kraja prizadevati za postopno in sistematično razoroževanje, kot je to predvideno z Listino Združenih Narodov, ter preprečiti pogubno trgovino z orožjem. Čemu namreč služi poudarjati, da je zaradi konfliktov na milijone oseb žrtev lakote in podhranjenosti, če se učinkovito ne dela za mir in razorožitev?

Kar se tiče klimatskih sprememb, posledice vidimo vsak dan. Zahvaljujoč znanostim, vemo, kako se spoprijeti s problemi. Mednarodna skupnost je prav tako pripravila potrebna pravna sredstva, kot je na primer Pariški sporazum, od katerega pa se nekateri oddaljujejo. Na površje prihaja malomarnost do krhkega ravnotežja ekosistemov, manipuliranje in kontroliranje omejenih virov našega planeta, pohlep po profitu. Zato si je nujno prizadevati za konkreten dogovor, če se želimo izogniti najbolj tragičnim posledicam, ki bi še naprej obremenjevale najrevnejše in najbolj nezaščitene osebe. Poklicani smo predlagati spremembo življenjskih stilov, uporabe virov, produkcijskih kriterijev, vse do porabe, kjer – kar se tiče hrane – prihaja do izgube in vedno večjega odmetavanja.

Lakote se naj ne predstavlja kot neke neozdravljive bolezni. Zadnji podatki kažejo na dvig proizvodnje žitaric na svetovni ravni. A prehrambeni viri so neredko prepuščeni oblasti špekulacije, ki na njih gleda samo z vidika ekonomskega blagostanja velikih proizvajalcev ali glede na potencialno potrošnjo in ne na realne potrebe oseb. Tako se spodbujajo konflikti in odpadki, povečujejo se vrste zadnjih na tej zemlji, ki iščejo prihodnost zunaj svojega izvornega ozemlja.

Vnesti kategorijo ljubezni
Treba je spremeniti smer. Nujno je, da so sadovi zemlje na razpolago vsem. Je preveč razmišljati o tem, da bi se v jezik mednarodnega sodelovanja vnesla kategorija ljubezni, ki bi se razumela kot zastonjskost, enakost v obravnavanju, solidarnost, kultura daru, bratstvo, usmiljenje? Vse te besede so namreč praktičen izraz besede 'humanitaren', ki se veliko uporablja pri mednarodnih dejavnostih. Ljubiti brate in delovati prvi, brez pričakovanja povračila – to je evangeljsko načelo, ki najde potrditev v mnogih kulturah in verstvih in postane načelo človečnosti v jeziku mednarodnih odnosov. Zaželeno je, da diplomacija in multilateralne institucije gojijo in vključujejo to zmožnost ljubezni, saj je glavna pot, ki ne zagotavlja samo prehranske varnosti, ampak tudi človeško varnost v svoji globalnosti. Ljubiti pomeni prispevati, da bo vsaka država povečala proizvodnjo, ki bo zadostovala za dosego prehranske samozadostnosti; pomeni razmišljati o novih modelih razvoja in potrošnje ter razviti politike, ki ne bodo slabšale razmer manj razvitega prebivalstva.

Nujnost iskrenega dialoga na vseh ravneh
Prisluhnimo kriku mnogih naših bratov, ki so odrinjeni na rob in izključeni: Lačen sem, tujec sem, sem nag, bolan, zaprt v begunskem taborišču… To je vprašanje pravičnosti in ne prošnja ali poziv sredi težke situacije. Nujen je obsežen in iskren dialog na vseh ravneh, da bi se našle najboljše rešitve in bi dozorel nov odnos med različnimi akterji mednarodne scene, zgrajen iz vzajemne odgovornosti, solidarnosti in občestva.

Jarem revščine, ki jo povzroča pogosto tragično premikanje migrantov, se lahko odstrani s preventivo, oblikovano z razvojnimi programi, ki ustvarjajo delo in zmožnost odzivanja na klimatske in okoljske krize. Preventiva stane mnogo manj od učinkov, ki jih povzroča propadanje terenov ali onesnaževanje voda, učinkov, ki jih povzročajo nevralgične zone planeta, kjer je edini zakon revščina, kjer naraščajo bolezni, življenjsko upanje pa se zmanjšuje. V teku je veliko hvalevrednih iniciativ, ki pa vendarle ne zadostujejo. Nujno je še naprej pospešiti prizadevanja in financirati programe ter se še z večjo učinkovitostjo upreti lakoti in strukturni revščini.

Katoliška Cerkev, ki neposredno in konkretno pozna situacije, s katerimi se je treba spoprijeti, želi neposredno pomagati pri tem prizadevanju v skladu s svojim poslanstvom, ki jo vodi v ljubezen do vseh in jo obvezuje, da spomni vse, ki imajo narodne in mednarodne odgovornosti, na širšo dolžnost pomagati najrevnejšim.« (Papež Frančišek v nagovoru na FAO; Rim, 16.10.2017)

Papež na FAO: Problem lakote in migracije povezan s konflikti in klimatskimi spremembami