Norost pridiganja
»V odlomku iz 2. pisma apostola Pavla Timoteju se Pavel spominja Timotejeve nehlinjene vere. Ravno on mu je namreč govoril o Kristusu. Izpostavil bi tri besede, ki so pomembne za posredovanje vere. To so 'sin', kakor Pavel imenuje Timoteja, 'mati' in 'babica' ter na koncu 'pričevanje'.

Pavel rodi Timoteja z norostjo pridiganja; in to je njegovo očetovstvo. V berilu je govor tudi o solzah, saj Pavel ne olepšuje svojega oznanila s polresnicami. In pri tem je pogumen. To Pavla tudi naredi za Timotejevega očeta. Pridiganje namreč ne more biti mlačno. Pridiganje vedno – dovolite mi to besedo – oklofuta. Je klofuta, klofuta, ki te gane in te povede naprej. Pavel pravi: 'norost pridiganja'. Je norost, kajti reči, da je Bog postal človek in je zatem bil križan in je potem vstal … Kaj so Pavlu rekli prebivalci Aten? 'Pojutrišnjem te bomo poslušali.' Pri pridiganju vere je vedno trohica norosti. Skušnjava pa je napačna 'zdrava pamet', tista povprečnost. Ne hecajmo se! … Mlačna vera.

Jezik je nož, ki odira drugega
Druga beseda je 'pričevanje'. Vera se prenaša s pričevanjem, ki daje moč besedi. 'Kako se ljubijo!' so ljudje govorilo o prvih učencih in jih ravno po tem prepoznavali kot kristjane. Danes v neki župniji nekdo gre, sliši, kaj pravi ta o tistem in tistem in tistem … In namesto, da bi rekel, kako se ljubijo, bi raje rekel: 'Kako se odirajo!' Jezik je nož, ki odira drugega! In kako lahko ti posreduješ vero z zrakom, ki je tako pokvarjen s čenčami, z obrekovanjem? Ne. Pričevanje: 'Glej, ta nikoli ne govori slabo o drugem, ta opravlja to delo ljubezni, ta gre obiskat bolnega, zakaj to počne?' Radovednost. Zakaj ta oseba tako živi? S pričevanjem se rodi vprašanje 'Zakaj?' in tako se posreduje vera: zakaj ima vero, zakaj hodi po Jezusovih sledeh?

Kontra-pričevanje ali slabo pričevanje povzroča veliko slabega, jemlje vero, oslabi ljudi.

Matere – ali znajo posredovati vero?
Materinstvo je tretja beseda. Vera se posreduje v materinem telesu, telesu Cerkve, kajti Cerkev je mati, Cerkev je ženskega spola. V Albaniji sem spoznal redovnico, ki je v času diktature bila v zaporu, a občasno ji ga je bilo dovoljeno zapustiti. Mislili so si, kaj pa lahko naredi ta uboga ženska. Ona pa je bila zvita. Sprehajala se je ob reki in ko so matere izvedele, da je zunaj, so ji prinašale svoje otroke. Ona pa jih je na skrivaj krščevala z rečno vodo. Sprašujem se: Ali so matere, ali so babice kakor tisti dve, o katerih govori Pavel: 'Tudi tvoja babica Loida, tudi tvoja mati Evnika', ki sta posredovali vero, nehlinjeno vero? Morda nekoliko … Pravijo: 'Ja, naučil se bo, ko bo hodil k verouku.' A pravim vam, žalosti me, ko vidim otroke, ki se ne znajo pokrižati … Ker jim manjkata mama in babica, da bi jih naučili. Kolikokrat razmišljam o stvareh, ki se učijo pri pripravi na zakon. Ali nevesto, ki bo postala mama – učimo, da mora posredovati vero? Prosimo Gospoda, da nas kot pričevalce, kot pridigarje in tudi ženske kot matere nauči posredovati vero.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.1.2018)

Jutranja homilija: Vero posredovati s pogumom resnice

Papež Frančišek sprejel udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za nauk vere

Papež: Papeška teološka akademija - promotorka srečanja med teologijo, filozofijo in človeškimi znanostmi