Kako me Jezus vabi, da zaživim v svobodi?
Primer iz evangelija:
Jezus nas vabi k spoznanju, da je temelj duhovnega oz. polnega življenja spopad med dobrim in zlim, med puščavo in rodovitno pokrajino, med zvermi in angeli, med ječo in svobodo. V tej borbi je njegova edina gotovost v odnosu z Očetom.
V duhu postne akcije, kjer naj bi izbirali med gotovostjo oz. zanašanjem nase in svobodo oz. zaupanjem Gospodu, so me nagovorile naslednje vrstice iz knjige Zaklad rubinov, avtorice Tesse Afshar:
..."Zdelo se mi je, da Bog nima odgovorov zame. Zamanj sem udrihala čezenj. Silovito sem udarjala po njem in zahtevala, naj mi razloži, mi pove razlog, mi upraviči vse to (kar se mi dogaja), v odgovor pa sem dobila le tišino. Spomnila sem se kralja Davida in mnoga razočaranja, ki jih je doživel. Tudi on je podvomil o Bogu. Moj Bog, moj Bog zakaj si me zapustil? Z Davidovimi besedami sem klicala Boga v upanju, da me bo slišal svojemu ljubemu kralju Davidu na čast, ker se zamne ni zmenil. Tedaj sem obnemela. Spomnila sem se, da sem v hebrejskih svetih spisih večkrat prebrala, kako si nekdo ni zastavljal vprašanj zato, ker bi pričakoval takojšen odgovor, ampak da je lahko izrazil svoja čustva. Kralj David je Boga spraševal, zakaj, a nikoli od njega ni pričakoval odgovora. Gospoda ni prosil za razlage, temveč mu je zgolj razkrival srce. Bogu je sporočal, da se čuti zapuščenega.
Opazila sem, kako drugače sem jaz nagovarjala Boga. Že leta sem ga spraševala, zakaj, in od njega pričakovala odgovor, ki bi zadovoljil mene. Obtožila sem ga, da ni doolj dober, da mu ni uspelo, in ker mi ni odgovoril ter mi dal zadovoljivega odgovora o svojih poteh, mu nisem hotela izročiti svojega srca. Kako zelo različni sta bili Davidovo in moje srce.
Spoznaa sem, da je bilo Davidovo preprosto vprašanje Gospodu gotovo všeč. Njegov zakaj je bil klic otroka, ki ni razumel, ampak se je kljub temu oklepal svojega očeta. Moji zakaji pa so bili po drugi strani le obtožbe. Z njimi sem s prstom kazala na Boga. V njih ni bilo zaupanja.
V tistih trenutkih notranjega spraševanja sem se pred Bogom počutila čisto sama. Prvič sem si lahko ogledala svojo dušo. Videla sem ošabnost, s katero sem sodila Boga in ga zavrgla. V tistem trenutki sem morala sprejeti odločitev. Ali se bom, obkrožena z vsem, kar me je v življenju spominjalo na razočaranja"...."-ali se bom z vsemi temi bridkostmi obrnila k Bogu kot zaupljiv otrok in ne kot zahteven sodnik? Ali bom opustila svoje obtožbe in jih zamenjala za zaupljivost otroka, ki se oklepa Očetovega vratu, otroka, ki ne razume, zakaj mu je Oče vzel najljubšo stvar, a se kljub temu obrne k njemu po tolažbo? Ali bom svoje zakaje zamenjala za Davidove? Če mi bo Bog želel vse razložiti, bi njegovo razlago razumela toliko, kot bi vinska trta razumela vinogradnikovo razlago o tem, zakaj jo obrezuje. Boga, ki me je tako zelo presegal, preprosto ne bi mogla razumeti.
A tako kot David sem se lahko obrnila nanj po tolažbo, ljubezen in mir. Vse to sem lahko dobila, ne da bi razumela.
Takšna odločitev je bila torej pred menoj: se bom predala Bogu, ne da bi razumela, in stopila na pot ljubezni, ali pa se bom trmastodržala stran od Boga, dokler ta ne bo upravičil svojih razlogov in mojega življenja vodil po mojih željah.
Boj z Bogom me je izčrpaval in mi prinašal le zagrenjenost. Bog je dovolil, da sem zatavala daleč od njega, da sem hodila po svoji poti, sledila svoji volji, da sem sama vodila svoje življenje in zdaj okušala njegove kisle sadove. Tega sem imela dovolj. Želela sem si imeti Davidovo srce. Tiste noči sem pogovor z Gospodom začela z ostrimi obtožbami, končala pa sem ga z željo, da bi ga ljubila. Odločila sem se, da bom življenje položila v božje roke, da ga bo namesto mene vodil on."