Letošnje šmarnice bi lahko začeli takole: »Nekoč v davnih časih se je na nekem gradu rodil deček.« A tako se običajno začenjajo pravljice. Življenje Friderika Ireneja Barage pa ni bilo nikakršna pravljica. Res je sicer, da se je rodil v graščini (še danes jo lahko vidimo stati ob glavni Dolenjski cesti v Mali vasi ob Dobrniču). A nikoli se ni imel za graščaka. Njegov skrbni oče Janez Nepomuk in pobožna mati Katarina ga nista razvajala kot kakšnega princa. Učila sta ga, da je vse, kar imajo, dar od Boga in ker imajo veliko, morajo biti še toliko bolj hvaležni Bogu in odgovorni do tistih, ki nimajo.

Friderik se je rodil 29. junija leta 1797, torej pred več kot dvestotimi leti. To je bil čas, ko so bili naši kraji še v monarhiji Avstro-Ogrska. Živeli so precej drugače kot danes. Po prašnih cestah so konji vlekli kočije, namesto luči so prižigali sveče in leščerbe, pisali pa so s peresi. Antibiotikov in drugih uspešnih zdravil še niso poznali, zato so ljudje pogosto umirali zaradi bolezni, ki jih danes pozdravimo v nekaj dneh. Poleg bolezni in revščine so ljudje trpeli tudi zaradi vojn in nemirov. Napoleon je z vojsko širil svojo oblast in dosegel celo naše kraje. To je bil tudi čas revolucij in razsvetljenstva, ko so nekateri želeli vzpostaviti svet brez Boga in uničiti Cerkev. Na naših tleh je cesar Jožef ukinil mnoge samostane, preprosto zato, ker so se mu zdeli nepotrebni. Težki časi. In nič kaj pravljični.

Mali Friderik ni slutil nevarnosti, ki so se dogajale v svetu. Bil je vesel otrok, ki se je rad igral s svojima sestrama Amalijo in Antonijo. Najlepše jim je bilo, ko jim je mati Katarina pripovedovala o Bogu. Z gorečnostjo jih je poučevala o veri in jih učila moliti. Prepričana je bila, da je to največ, kar jim lahko da kot popotnico za življenje. Globoko v njihova srca je skušala vtisniti hvaležnost do Boga in ljubezen do bližnjega. »Kar Smarnice 2018_notranjost.indd 8 5. 04. 2018 10:21:35 9 daš revežu, boš sam imel. Česar pa ne daš, bodo imeli drugi,« je govorila. Friderik teh besed ni nikoli pozabil. Pogosto je spremljal mater, ko je obiskovala revne, zapuščene in bolne. Pomagal ji je pripravljati jedi zanje in jim razdeljevati darove. Tako se je kmalu zavedel, da življenje ni pravljica, da je svet poln trpljenja in bolečin in da je največje veselje v tem, da lahko komu pomagaš ter deliš z njim to, kar si sam prejel od Boga.

Vse, kar smo in imamo, je Božji dar. Brez te zavesti živimo v laži, da Boga ne potrebujemo, da smo sami sebi zadosti, da smo mi sami bog. Morda bi kdo pomislil, češ lahko se je veseliti Božjih darov, če si graščak in imaš vsega v izobilju. A poglejmo Marijo. Kot preprosto dekle iz Nazareta ni imela veliko, pa vendar je bilo vse njeno življenje ena sama zahvala Bogu. Po njenem zgledu in zgledu Baragove družine skušajmo tudi mi v sebi obuditi zavest, da je vse, kar smo in imamo, dar od Boga.

Naloga: Pogovorite se in naštejte lepe stvari, ki ste jih v življenju deležni ter se z molitvijo Oče naš zanje zahvalite Bogu.