Friderik Irenej Baraga je pri svojih 25. letih stopil v ljubljansko bogoslovje. Zagnano se je lotil dela. V enem letu je opravil izpite, predvidene za dvoletni študij, zato so ga priporočili, da je že konec drugega letnika prejel duhovniško posvečenje. Na ta dan se je v njem še bolj ukoreninil sklep, da bo odslej živel le za Boga in Njegove načrte. Novo mašo je obhajal na tihem. Z njim sta bili le sestri Amalija in Antonija, stric Ignacij s hčerama ter dr. Jurij Dolinar. Friderik je bil srečen. Svoje občutke je v pismu delil s sestro Amalijo. Zapisal je: »Stal sem brez dela na trgu tega sveta.  Kar pride On, ki mu je ime Ljubezen, ter pokliče bednega posvetneža in mu reče: ‘Pojdi tudi ti tja, in dal ti bom, kar je prav.’ Glej, Gospod, tukaj sem! Daj mi torej, kar mi gre: daj mi moč in krepost, ki jo je imel sv. apostol Pavel.«

Po novi maši je še leto dni ostal v semenišču in nadaljeval študij. Nato je končno nastopil pastirsko službo. Jeseni leta 1824 je bil poslan za kaplana v župnijo Šmartno pri Kranju, po treh letih pa v Metliko. Dela se je lotil tako zagnano, da ga je morala sestra Amalija v pismu opomniti, naj vendarle ne pretirava in naj pomisli tudi na svoje zdravje. On pa ji je odgovoril: »Dela se res ne izogibam, v njem najdem svojo najslajšo uteho. Bog naj krepča moje slabotno telo, da ne bo v napoto mojemu duhu ... Hočem in moram delati, dokler me Gospod ohranja pri dobrem zdravju. Zdaj je glavni čas za delo. Polje Gospodovo je neizmerno veliko, lepa setev je že visoko dorasla. Mar naj hlapec, ki ga je Gospod poklical, drži roke križem ter gleda, kako roparske ptice kradejo in zobljejo najlepše zrnje? Ne, tega ne zmorem, četudi bi me stalo življenje.«

Friderik je vstajal že navsezgodaj, marsikdaj že ob treh ali štirih. Dan je začenjal kleče pred tabernakljem z uro molitve in premišljevanja. Jutra in dopoldneve je preživljal v spovednici. Z veliko skrbjo in ljubeznijo je poučeval mlade v dnevni in nedeljski šoli. Zavzemal se je za revne otroke, ki niso mogli hoditi v šolo ter jih učil brati in pisati. Prehodil je velike razdalje, da je lahko obiskal bolnike in reveže. Skrbel je za obnovo cerkve ter podružnic. Da bi odgovoril na potrebe vernikov, je v tem času spisal molitvenik, ki ga je naslovil Dušna paša. Velikokrat je hodil spat pozno ponoči. Nalagal si je različne odpovedi, zato je pogosto spal le na slami ali na golih deskah. Jedel je skromno, velikokrat samo kruh in vodo, vinu pa se je popolnoma odpovedal. Kljub temu pa je bil vedno zdrav, krepak in veselo razpoložen.

Naloga: Pogovorite se o tem, kako doživljate svojo poklicanost. Kje vas Bog potrebuje in kaj pričakuje od vas? Zmolite molitev Zdrava Marija, da bi goreče sledili temu.