Središče misijonske postaje v Krivem drevesu je predstavljala lesena Cerkev, ki so jo s prejšnjim misijonarjem postavili Indijanci. Postavili so tudi leseno hišo s tremi sobami in dvorano, v kateri je potekal pouk za dečke in deklice. Friderik je s svojim prihodom oživil versko življenje, ki je sledilo naslednjemu dnevnemu ritmu. Ob petih zjutraj je vsak dan zvonilo Zdravo Marijo. Verni Indijanci so se začeli zbirati v cerkvi. Poglavar je molil jutranjo molitev, drugi pa so mu odgovarjali. Nato so obhajali sveto mašo. Po njej so se odpravili vsak na svoje delo. Ob sončnem zahodu pa so se spet zbrali skupaj in v cerkvi prepevali pesmi ter odmolili večerno molitev. Nato je Friderik nagovoril zbrane in jih začel učiti o veri in evangeliju. Pri tem mu je pomagal tolmač, ki je bil po rodu Otovan, znal pa je tudi francosko. Indijanci so radi pogosto pristopali k sveti spovedi.
Ob nedeljah in praznikih se je skupnost verujočih kar štirikrat zbrala v cerkvi. Zgodaj zjutraj pri jutranji molitvi, ob desetih pri slovesni sveti maši, popoldan ob treh pri večernicah in krščanskem nauku ter ob sončnem zahodu pri večerni molitvi. Tako se je med vernimi Indijanci utrjevala medsebojna povezanost in zavest, da so ena družina. Med njimi je rasla bližina, ki jih je razveseljevala. To je pritegnilo pozornost drugih Indijancev, ki so prav tako živeli v Krivem drevesu ali njegovi okolici, pa so bili še vedno pogani. Tudi sami bi radi postali del tako žive skupnosti, zato so prihajali k Frideriku in ga prosili za zakrament svetega krsta. Friderik jih je z veseljem poučeval o veri in jih s krstom sprejemal v sveto Cerkev.
V dveh letih svojega delovanja je Friderik krstil kar 454 Indijancev v Krivem drevesu in še veliko drugih v okoliških krajih. Tako je občestvo vernih hitro raslo. Friderik je v pismu Amaliji takole opisal svoje veselje: »Naša cerkev, šola in moje stanovanje – vse to je leseno in pokrito z lubjem. Indijanci sami so vse to postavili; lahko si torej misliš, kakšno je. Če dežuje, moram razgrniti svoj plašč nad mizo, na kateri imam svoje knjige in spise, da jih dež ne uniči. Nad posteljo razpnem svoj dežnik, jaz se stisnem, kolikor se da, v kak kotiček svoje sobice, kjer najmanj kaplja. Kljub temu sem v svoji sobici veliko srečnejši kakor vsi evropski cesarji in kralji v svojih zlato bleščečih palačah!«
Včeraj smo razmišljali, da nam velikokrat zmanjka že pri tem, da bi se drug drugega veselili, da bi se sploh želeli srečati in biti skupaj. Seveda se nam zalomi tudi pri tem, da bi iskali možnosti, kako prihajati skupaj. Naših srečanj v družini in skupnosti ne načrtujemo in si zanje ne odmerimo dovolj časa. Ker nam je drugi premalo pomemben, se prepuščamo izgovoru, da ni časa, da bi se pogovorili, skupaj molili in se iskali. Marija pa je bila podobno kot Friderik priča temu, da se lahko borno prebivališče spremeni v palačo, kadar postane kraj srečevanja. V revni hlevček so prihiteli pastirji, prišli so modri iz vzhoda. Srečanje z Novorojenim jih je napolnilo z resničnim Veseljem. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da se bomo odslej v naših družinah in skupnostih bolj trudili prihajati skupaj.
Naloga: Naredite načrt za skupno srečanje. Zmolite molitev Zdrava Marija z namenom, da si boste z Marijino pomočjo bolj prizadevali prihajati skupaj.