V času po porodu, ko se počutim zelo labilna in me vsaka stvar meče s tira, si zelo želim pomiritve, da bo vse v redu. Tega stanja se bojim, ker ni obvladljivo in popolno. V pridigi me zato nagovarjajo tri stvari: vsakodnevna molitev in premislek ter božje usmiljenje. Prvi dve stvari jemljem kot pomoč pri vzpostavljanju ravnovesja v sebi drugo pa kot razlog, da se kljub vsej zmešnjavi in napakam lahko umirim.
Upam, da pridem nekoč k njemu, ker to bo pa res lepo, če bodo neskočne želje po nežnosti, bližini, zaupanju ... bolj v polnosti uresničene kot tu :)

Mene pa vznemirja ta negotovost, stvari, ki jih ne razumem, oziroma, ki jih lahko razumem le skozi vero, ki mi jo vedno zmanjka.
So vprašanja, na katera lahko odgovori le Bog, če preprosto po otroško verjamem, da je vse, kar dela prav. ("Nihče ne ve ne dneva, ne ure.")
Tudi, če boli (tudi konec sveta, ki ga opisuje tudi ni nič kaj veselo doživetje - sonce bo otemnelo, luna bo brez svetlobe in zvezde bodo padale z neba).

Ampak, Bog se ne moti in Bog vse dela v ljubezni do nas.
Če si na vsa nerazumljiva vprašanja odgovarjam v tej luči, se lahko umirim - tudi, če ne najdem nekega jasnega odgovora, je pač to, kar vem, vse, kar rabim vedeti in je v redu.

Mi je pa prepogosto krivično to, da ne razumem, ne vem in si mislim, da me z bolečino in negotovostjo kaznuje. Takrat sem zagrenjena in se namesto na Boga, obračam na bližnje in od njih zahtevam vse, od tolažbe naprej. Tega pa nikoli ni dovolj. 

Bog daj, da bi zmogli nosit bolečino vsega, česar ne razumemo, po čemer neustavljivo hrepenimo ter, da bi neomajno zaupali in se veselili njegove ljubezni in srečanja z njim.

Na to, kar razmišljaš, Urška, se mi zdi čudovita včerajšnja duhovna misel p. Pija:

Zakaj je zlo na svetu?

»Dobro poslušaj … Mama izdeluje vezenino. Njen sinko sedi na pručki in vidi njeno delo, vendar od spodaj. Vidi vozle vezenja, prepletene niti … in vpraša: »Mama, bi lahko videl, kaj delaš? Tvoje delo je tako nejasno?«

Takrat se mama skloni in mu pokaže pravo stran svojega dela. Vsaka barva je na svojem mestu in raznolikost niti se sestavlja v ubranost načrta.

Glej, mi vidimo spodnjo stran vezenine. Sedimo na nizki pručki.«

V evangeliju mi je najprej v tolažbo zadnji stavek: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Ob tem Jezusovem zagotovilu lahko mirno prezrem in imam za brezpredmetne vse špekulacije na to temo, ki ne služijo drugemu kot zastraševanju ali pa želji po spektakularnosti…

Glede tega, kar je potrebno, da imam ves čas v zavesti, pa me nagovarja Jezusov preprost nasvet: »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati.«

Vsakemu razumnemu gospodarju, vinogradniku, vrtnarju ali pa staršem in učiteljem je jasno, da vsako bitje nosi v sebi od Boga dano zakonitost rasti. Ko 'spomladi' začne vse brsteti, vemo, da je to brsteče življenje potrebno varovati pred pozebo, pred škodljivci ali pred tem, da bi se zadušilo v plevelu, vse to pa zaradi pričakovanja sadov, ki se pokažejo poleti in dozorijo v jeseni… Prav tak je nebeški Oče do nas. Želi nam, da bi obrodili sadove, pa sploh ne pričakuje, da bi bili vedno stoterni, veseli se že trideseternih… Ko stopi do smokve, ki je košata z listi, pa na njej ne najde nobenega sadu, jo prekolne, da se posuši do korenine… Tega se pa zares bojim, da bi takrat, ko bo prišel iskat sadov na drevesu mojega življenja, ne našel ničesar užitnega.

»Odrešeni bomo le po božjem usmiljenju. Če samo pogledamo, kako nas drugi sodijo in presojajo, lahko vidimo, da se pogosto vidimo drugače, kot nas vidijo drugi. Najbrž se v marsičem motimo, pa ne razumemo vsega. Le Bog se nas lahko usmili. Ali pa ko gledamo sami nase. Ko si prizadevamo, da bi naredili vse prav, je vedno marsikaj narobe in nepopolno. Ne, naše življenje v vsakem primeru ni popolno, zato si večne slave ne zaslužimo. Lahko pa se veselimo, da je Bog usmiljen in lahko zaupamo, da se nas bo usmili.«

Sestra Slavica, hvala za tole misel - sem jo na tisti dan, ko je bila.na vrsti, prebrala, a je nisem povezala z vsemi svojimi mislimi. 
Daje mi pa mislit se nekaj drugega in sicer - je že res, da imamo vsa neodgovorjena vprašanja in na nekatera v resnici ne bo odgovora prej kot, ko bomo pred Bogom. Moram pa biti kar lepo poštena in priznat, da mi veliko odgovorov že daje na pladnju (lahko tudi pladnjih,, nekateri so osvetljeno z reflektorji =)) , pa se dogaja, da jih zavračam in hočem take, zase bolj prave in primerne. =) 

Smo pa dovolj pametni, da lahko stvari počasi povezujemo skupaj in, če jih v luči evangelija, sploh ni težko, ker grejo ti puzzli presneto lepo skupaj. 

Da ne bom samo v metaforah - zame to konkretno pomeni sprejemanje sebe v vseh svoji drugačnosti in omejitvah. Že več let dobivam same spodbude in mi skusajo bližnji na najrazličnejše načine povedat, da vse moje želje po dokazovanju, pomembnosti, ves napuh in prezir - vse izhaja iz tega, ker sebe ne sprejmem, ker ne sprejmem načrta, ki ga ima Bog z mano, takšno, kot sem. In je res. V tem mi je najtežje vztrajat in razmišljat o vseh zakajih, pa o tem, kaj si Bog zame želi, kje bi ime rad imel. Ker mi je težko biti drugačna, težko mi je s tem izstopat in bi kar takoj šla drugam, bodisi se nekam potolažit ali si poiskat ceno nekje drugje, kjer je brezpredmetno, pa se razdejanje pustim pri drugih. 

Ko vztrajam, gre. Danes je bilo zanimivo, ko smo z otroki pred učno ugotavljali, kako smo v redu taki kot smo, četudi nam vse na nas ni všeč. Vsak je našel kaj, a smo ugotovili, da smo lahko kljub temu veseli drug z drugim. 

"Božja beseda nam naravnava tudi življenje. Ko razumemo, da nas je Bog poklical v življenje, da nam želi dobro, da je v nas položil načrt, ki nas vodi v veselje, potem mu želimo prisluhniti. Potem postaja nedeljski evangelij vodilo."

Trenutno malo premišljujem božjo besedo in posledično ne morem živeti iz nje; tako ni ne veselja ne zaupanja. Poživiti moram molitev, da bi spet lahko vzpostavila odnos z Bogom in mu zaupala.

Mene je ob prebiranju pridige najbolj nagovorilo to, da ta evangelij kaže na veselje ob koncu sveta in ne na strah, saj se bomo navsezadnje srečali z našim Stvarnikom. Vedno sem ob tem evangeliju najprej doživljala strah, zato mi je ta pridiga odprla bolj svetel pogled na vse skupaj, kar je pomirjajoče in tudi bolj smiselno. Saj je Jezus prišel na svet, da nam da življenje, upanje, veselje, ne pa strah in obup.