Posvetilo Teófilu

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Lk 1,1-4

Jezus začne učiti

Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.

Jezusa v Nazaretu zavrnejo

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

Duh Gospodov je nad menoj,

ker me je mazilil,

da prinesem blagovest ubogim.

Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost

in slepim vid,

da pustim zatirane na prostost,

da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Lk 4,14-21

Da prinese blagovest ubogim …

V središču današnjega evangeljskega odlomka je gotovo misel preroka Izaija, ki jo Jezus obrne nas. Prišel je:

-          da prinese blagovest ubogim,

-          oznani jetnikom prostost oz. oproščenje,

-          slepim vid oz. pogled,

-          zatirane pusti na prostost in

-          oznani leto Gospodovega usmiljenja.

To je vodilo Jezusovega poslanstva. To je razlog, zakaj je Jezus prišel na zemljo. Lahko misel pogledamo z druge strani. Če se ne najdemo v tem odlomku, med ubogimi, jetniki, slepimi, zatiranimi Jezusa ne moremo doživljati kot našega Odrešenika. Zato vidim v Jezusovem nastopu temeljno vprašanje za vsakega od nas: si ubog, jetnik, slep, zatiran ali v pričakovanju leta Gospodovega usmiljenja? Največkrat najbrž težko odgovorimo pritrdilno. Tudi če rečemo, da govorimo v prenesenem smislu, ne vem, če se večina običajno vidi znotraj teh kategorij. Kaj potem? Kaj se nam dogaja in kaj lahko storimo?

Pomislil sem, da je mogoče v ozadju težava, kako gledamo na uboštvo. Kakšen je naš pogled dobro pokaže preprost primer, kako gledamo na nekega 'vaškega' reveža ali brezdomca, ki cele dneve 'žica' za denar. Najbolj splošna drža je – da mu daš denar, ali pa mu rečeš, naj gre delat, ker je len. Zakaj mu človek da denar? Odgovorov je več. Lahko zato, ker bi se ga rad znebil in se ne meni zanj. Mogoče bi rad potešil svojo vest in imel občutek, da je sam dober. Ali pa resnično ne vidi, da je njegova revščina drugje. Osebno sem načeloma proti deljenju denarju, ker ničesar ne reši. Seveda pa nas, če le ne ignoriramo preveč, srečevanje z reveži spodbudi k razmisleku, v čem je uboštvo tega človeka? Kaj je najbolj hudo? Pomislimo.

Ker je človek, tako kot ti in jaz, pomisliva, kako bi se midva počutila v takšnem stanju, če bi kaj čutila? Vsi vedo, da prosiš. Vsi gledajo za teboj. Torej če to počneš, si izgubil osnovno dostojanstvo. Ne verjameš več v lepoto svobodnega človeka, v božjo podobo v sebi. Vseeno ti je, kakšen si, kaj misli drugi, kaj bo iz tebe. Pomembno je le, da prideš iz dneva v dan.

Uboštvo je v izgubi dostojanstva, izgubi božje podobe v sebi. Tega uboštva ne moremo zakrpati z denarjem. Potrebno je veliko več. Človek, ki pristane na cesti oz. v takem načinu življenja je ujetnik preteklosti, otroštva, družine, preizkušenj, zgrešenih odločitev in korakov, ki mu dostojanstva nikakor niso mogla dati, prinesla pa so mu tudi globoke občutke krivde. Takšen človek se ne more izkopati iz svojega doživljanja, če mu delimo denar. Seveda, če se ne odloči, se nikakor ne more izkopati iz tega. V vsakem primeru potrebuje pomoč. Nekoga, ki bo verjel vanj.

Tak človek je pogosto slep za svojo rešitev. Ne more razmišljati drugače, gledati na stvari drugače. Vidi, a ne gleda prav. Ne more se izkopati iz svojih predstav. Njegovo življenje je kakor ječa, čeprav je ni nihče zaklenil, je ujet. Zatiran je, čeprav ga nihče ne zatira itd. Še manj pa verjame ali razmišlja o božjem usmiljenju.

Ali vidiš v brezdomcu, beraču, zanemarjenem človeku uboštvo, ki ga opisujem zgoraj? Hočeš verjeti v njegovo dostojanstvo in ga želiš dvigniti? Ali je zate resnično ubog tisti, ki je slep za polno življenje, ki ne potrebuje božjega usmiljenja? Če lahko pritrdiš, potem je Evangelij zate že vesela novica, če ne, pelje pot do veselja najbrž prek spoznanja svojega uboštva.