Začenjamo mesec maj in z njim šmarnično pobožnost. S pomočjo letošnjega šmarničnega branja se bomo ustavili pri tem, kakšna je naša podoba o Bogu. Ga doživljamo kot strogega sodnika? Se nam zdi oddaljen? Morda preveč zahteven? Prezaposlen? Nedostopen?

Podoba Boga je pogosto odtis tega, kar smo kot otroci doživljali v odnosu do lastnih staršev ali avtoritete. Za današnji čas velja, da je vloga očeta v družbi in družini pogosto okrnjena. Odraščamo brez pravih zgledov ljubeče avtoritete. Zato se nam večkrat zatakne pri tem, da bi Boga dojemali kot dobrega Očeta, kakršnega nam predstavlja Jezus v priliki o izgubljenem sinu.

Takole pravi: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.  Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, 7 ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.«

Evangelij, ki smo ga pravkar slišali, nam bo v pomoč pri odkrivanju očetove ljubezni, s katero nas Bog ljubi in h kateri smo poklicani tudi sami. Želimo, da bi bila naša razmišljanja čim bolj konkretna, zato jih bomo podprli z zgledom redovnih ustanoviteljev, ki so v svojem življenju v Bogu prepoznali Očeta in sami zaživeli poslanstvo očetov. To so: Frančišek Asiški, Avguštin iz Hipona, Janez Bosko, Ignacij Lojolski, Dominik Guzman, Vincencij Pavelski, Benedikt, Bernard, Anton Maria Claret in Bruno. Ustanovili so moške redove, ki so delovali in še delujejo na slovenskem ozemlju, zato lahko v njih prepoznamo duhovne očete. Njihova trdna, jasna in ljubeča drža nam je zgled, kako v Bogu prepoznavati Očeta, ki brezpogojno ljubi in želi vsakemu biti blizu. Ob koncu zgodbe posameznega dne nas bo kratko razmišljanje z nalogo spodbudilo, da bomo z Marijino pomočjo tudi sami rasli v očetovi drži do bližnjih.

V uvodu naj dodamo opombo, da v šmarničnem branju ne omenjamo reda trapistov, ki je do leta 1941 deloval na gradu Rajhenburg v Brestanici. Gre namreč za reformirano vejo cistercijanov, ki živijo po pravilih svetega Benedikta. V šmarnicah se bomo ustavili tako ob življenju svetega Benedikta kot tudi ob življenju svetega Bernarda, duhovnega očeta cistercijanov, ter na ta način zaobjeli duhovnost trapistov.

* * *

Podajamo se torej na pot odkrivanja podobe Boga Očeta. Marija bo pri tem naša priprošnjica in spremljevalka. Zaupanje, s katerim je vse svoje življenje izrekala Bogu svoj »zgodi se«, naj nam bo v spodbudo, ko bomo sami iskali Očeta v Bogu.

NALOGA: Pripravite oltarček z Marijino podobo, ob katerem se boste v maju skupaj zbirali in molili.