Sveti Frančišek Asiški je pred škofom, svojo družino in someščani slekel svoja oblačila in se za vselej odpovedal staremu življenju. »Odslej ne bom več govoril ›oče Peter Bernardone‹, temveč samo še ›Oče naš, ki si v nebesih,‹« je glasno izrekel. Priznati Boga za svojega Očeta, pomeni zagledati se v popolnoma novi luči. Bog je moj Oče, torej sem sam Božji otrok. Današnje šmarnično branje naj nas podobno kot svetega Frančiška navduši nad tem spoznanjem.

Škof Gvido je v tem, kar se je pravkar zgodilo na Asiškem trgu, prepoznal Božji navdih, zato je hitro pristopil in ogrnil Frančiška s plaščem. Izročil mu je staro vrtnarjevo ogrinjalo. To je bilo vse, kar je Frančišku ostalo od zemeljskega bogastva. A kaj potrebuje nekdo, ki ima Boga za Očeta?

»Bog je moj Oče, jaz sem mu sin!« je odmevalo v Frančiškovi duši. Navdušen nad tem spoznanjem se je odpravil iz mesta. Čutil je, da se začenja največja dogodivščina v njegovem življenju. Zdelo se mu je, da so se mu odprle oči in da je vse okoli njega zasijalo v drugačni luči. Sonce na nebu, ptice, cvetlice, voda, zrak in plodovi zemlje – vse mu je govorilo o tem, kako skrben, ljubeč in sploh imeniten je njegov Oče. Ob tem spoznanju je postal kot majhen otrok, ki se veseli svojega očka, išče njegovo bližino in je navdušen nad vsem, kar mu očka pokaže ter ga skuša posnemati. Svoje dneve je preživljal v napol podrti cerkvici svetega Damjana. Tam se je kleče pred križem družil s svojim Očetom in se z njim pogovarjal. Nekoč mu je Bog spregovoril: »Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev.« Takoj se je navdušeno lotil dela. Ker ni imel ne denarja ne materiala ne hrane, je pogosto beračil. Hodil je od vrat do vrat in prosil miloščine. Ljudje so se čudili, kako je mogoče, da je sin bogatega trgovca postal berač. Prepričani so bili, da se mu je zmešalo. Frančišek je bil večkrat deležen žaljivk in posmeha kot kruha. A tudi v težavah je prepoznaval skrbno vodstvo Očeta, ki ga želi učiti vztrajnosti in ponižnosti.

Nekoč so Frančiška močno nagovorile evangeljske besede, s katerimi je Jezus pošiljal apostole oznanjat veselo novico drugim. Spoznal je, da tudi njemu naroča, naj gre med ljudi in z njimi deli svoje navdušenje nad Božjo ljubeznijo. Frančišek je sezul čevlje, slekel star plašč in odvrgel palico. Oblekel je dolgo rjavo haljo s kapuco, kakršno so nosili tamkajšnji kmetje. Opasal se je z vrvjo in se podal med ljudi. Vsakogar, ki ga je srečal, je pozdravil z besedami: »Gospod naj ti da mir.« Ljudje so se čudili vedrini, ki jo je izžareval. Opazili so, kako drugačen je od njih, ki jih tarejo vsakodnevne skrbi, dvomi in malodušje. Spraševali so se, kaj se mu je zgodilo, da je tako srečen. Frančišek je vsakomur, ki ga je hotel poslušati, pripovedoval o globokem veselju, miru in sreči, ki ga prinaša zaupanje, da je Bog naš dobri Oče in da je nad vsem Njegova volja. Vabil jih je, naj spremenijo svoja življenja in se tudi sami podajo na pot Božjega otroštva.

Zgled svetega Frančiška nas vabi, da se ustavimo ob tem, da smo Božji otroci. Marijina priprošnja pa naj nam pomaga, da se bomo tudi mi zmogli odpovedati vsemu, kar nam megli pogled in nam preprečuje, da bi lahko zaživeli svobodo Božjih otrok.

NALOGA: V družini se pogovorite, čemu bi se na Frančiškovem mestu najtežje odpovedali. Zmolite Zdravo Marijo in se priporočite Mariji, naj vam pomaga, da bi postajali vedno bolj svobodni Božji otroci.