Včeraj smo v šmarničnem branju razmišljali o otroštvu Janeza Boska in njegovih prvih korakih na poti k temu, da bi, čeprav je sam odraščal brez očeta, spoznal Očetovo ljubezen in jo posnemal. Ob njegovem zgledu bomo tudi danes premišljevali o velikodušni in darežljivi naravi Očeta, ki ničesar ne ohrani zase, ampak se vedno razdaja za svoje otroke. Prisluhnimo nadaljevanju zgodbe.
Janez Bosko je bil zelo nadarjen učenec. Rad je prebiral knjige in si je vse zelo hitro zapomnil. Brat Tone pa je ob tem postajal vse bolj ljubosumen. Očital mu je, da se ima za gospodiča, ki raje sedi za knjigami, namesto da bi pomagal pri delu na polju. Janeza so njegove besede bolele. Vedel je, da ga brat po krivici obsoja, saj se je vedno zagnano lotil vsakega kmečkega dela. Napetost med njima je bila vsak dan večja, dokler se nekega dne nista stepla in je morala mati poseči med njiju. Naslednji dan se je Janez, star komaj dvanajst let, za vedno odselil od doma. Dve leti je preživel kot hlapec pri nekem kmetu, nato pa s pomočjo dobrega župnika nadaljeval s šolanjem v bližnjem mestu. Kljub trdemu življenju je ohranil veselo naravo.
Leta 1841 so se mlademu Janezu Bosku uresničile dolgoletne sanje, za katere je pretrpel marsikakšno odpoved in žrtev. Postal je duhovnik. Mati Marjeta mu je na srce položila naslednje besede: »Zdaj si duhovnik, bliže si Jezusu. Odslej misli samo na rešitev duš.«
Don Bosko, kakor so ga odslej vsi klicali, je svojo duhovniško službo nastopil v Torinu. V tem industrijskem okolju je naletel na zapuščene fante, ki jih je revščina prignala v mesto. Sanjali so o hitrem zaslužku, a so največkrat naleteli na izkoriščanje delodajalcev. Bili so prepuščeni sami sebi, potikali so se po mestnih ulicah in se v obupu marsikdaj zatekali h goljufijam ter krajam. Mnogi med njimi so pristali v mestnem zaporu. Don Bosko je trpel ob pogledu na mlade fante, ki niso imeli nikogar, da bi se zavzel zanje, jih spodbujal, spremljal, poučeval in vodil k Bogu. Sam pri sebi je sklenil: »Za vsako ceno moram preprečiti, da bi tako mladi fantje končali v ječi. To mladino hočem rešiti!«
Na Marijin praznik, 8. decembra 1841, je v zakristijo cerkve zašel zidarski 25 vajenec Jernej Garelli. Bil je premražen in lačen. Don Bosko ga je povabil, naj ga v nedeljo obišče in mu naročil, da s seboj pripelje še tovariše. Tako se je rodil oratorij, posebna ustanova, kjer so bili zapuščeni fantje ob delu, razvedrilu in verskem pouku, deležni topline doma.
Začetki so bili skromni. Don Bosko se je s prvimi fanti srečeval le ob nedeljah popoldne. Z njimi se je igral in jim priskrbel malico. Kmalu je ugotovil, da mnogi nimajo prenočišča. Zavetje so iskali pod mostovi ali v umazanih javnih prenočiščih. Zelo si je želel, da bi zanje uredil dom. Denarja ni imel, a je kljub temu zaupal, da mu bo Bog pomagal najti rešitev. Vse svoje misli in napore je odslej namenjal mestnim sirotam. Mnogi med njimi so iz njegovih ust slišali naslednje besede: »Vidiš, jaz sem samo ubog duhovnik. Toda četudi bi imel samo kos kruha, ga bi delil s teboj.«
O don Boskovi velikodušnosti govori tudi čudež, ki se je zgodil jeseni leta 1849. Fantom je obljubil, da bodo jedli pečen kostanj. Kostanja je bilo za eno košaro, fantov pa več kot 600. Don Bosko je menil, da ima mama Marjeta gotovo pripravljene še druge košare kostanja, zato je delil zvrhane porcije. Na dnu košare je ostalo le še prgišče kostanja, ko je spoznal, da bo večina fantov ostala praznih rok. V globokem zaupanju v Boga, ki množi, kadar človek deli, ni nehal razdeljevati kostanja. Don Bosko je z zajemalko pobiral kostanj iz košare. Zajemalka je bila vedno polna, količina kostanja v košari pa se ni zmanjšala. Vsi so dobili dovolj in še ostalo je.