Bog Oče se nas veseli in nas vabi, da se veselimo drug drugega. Sveti Bernard je dober zgled veselja, ki izvira od Boga in je tako močno, da pritegne še druge. Tako zelo se je veselil svoje poklicanosti v kontemplativno življenje, da je s sabo pritegnil vse svoje brate, očeta in še druge. Leta 1112 je vstopil v samostan v Citeaxu. Z njim je istega dne vstopilo še 30 mož, ki so sledili njegovemu veselju. Življenje v samostanu je bilo razdeljeno na četrtine. Šest ur spanja, šest ur molitve, šest ur premišljevanja in šest ur dela. Bernard in njegovi bratje so se zavzeto podvrgli redu in s svojimi zgledi pritegnili tudi druge. Veselje, ki je izviralo iz Bernardove ljubezni do Boga, je bilo tako nalezljivo, da so se prošnje za vstop kar vrstile. Prihajali so plemiči, umetniki, učenjaki, knezi in grofje. Opat Štefan je prosil Bernarda, da zaradi tolikšnega števila menihov ustanovi novo opatijo. Sredi globokega gozda je na samotni jasi nastal nov samostan, ki so ga poimenovali Clairvaux ali Jasni dol. Bernard je pri 25 letih postal njegov opat. Zavedal se je svoje odgovornosti, da kot oče vodi menihe k svetosti. Premislil je redovna pravila in jih primerjal s pravili drugih samostanov. Prepoznal je potrebo po treznem in zmernem življenju menihov, tako pri mizi kot pri oblačenju in samostanskih zgradbah. Priporočal je skrb za uboge in revne. Očetovstvo, v katerem je rasel, pa ga je, čeprav je živel v samotnem samostanu, klicalo k odgovornosti do širšega sveta in družbe tistega časa. Zato si je začel dopisovati z mnogimi osebami tako nizkega kot visokega družbenega položaja. Zavzemal se je za mnoga resna vprašanja Svetega sedeža in Cerkve. Preko razprav, pridig in pisem se je boril proti krivovernim katarom. Čutil se je dolžnega, da se zavzame za Jude in se zoperstavi antisemitizmu, ki se je širil v družbi. Postal je pomemben sogovornik v političnih razpravah tedanjega časa. Pri njem so nasvete iskali papeži, posebno še Evgen III, ki je bil eden njegovih učencev. Bernard je zanj spisal besedilo, ki vsebuje pouk o tem, kako biti dober papež. Besedilo je primerno branje za papeže vseh časov. Bernard je umrl, izčrpan od bolezni, stroge askeze in dela, star 63 let. Na smrtni postelji je cistercijanskemu redu svetoval, naj ga posnemajo v treh 57 ključnih načelih, po katerih je živel tudi sam in jih je takole zapisal: »Vedno sem manj zaupal svoji sodbi kot sodbi drugih. Če so me žalili, se nisem nikoli maščeval. Kolikor je bilo odvisno od mene, nisem nikogar pohujšal; če pa se je pohujšanje že zgodilo, sem storil vse, da bi ga odpravil.« Na našem ozemlju so nastali trije cistercijanski samostani: leta 1135 je bil ustanovljen najstarejši in še delujoči v Stični. Druga dva sta bila v Vetrinju in Kostanjevici na Krki. Cistercijani služijo Cerkvi predvsem z molitvijo in duhovnim življenjem. Menihi v Stični se držijo strogega reda, ki ga sestavljata molitev in delo, hkrati pa so po navodilih svetega Bernarda vedno gostoljubni do obiskovalcev in romarjev. Fantje in možje imajo možnost, da se za en dan, teden ali neko krajše obdobje vključijo v življenje samostana. Menihi vodijo duhovne vaje za različne skupine. Stična je znana tudi po vsakoletnem srečanju mladih, ki ga vsako leto obišče tudi do 8000 mladih iz vse Slovenije.

Ob življenju svetega Bernarda razmišljamo o navdušujočem in nalezljivem veselju, katerega vir je Bog Oče. Slišali smo, kako veliko in nalezljivo je bilo veselje svetega Bernarda, s katerim je stopil v samostan in pritegnil še mnoge druge, da so mu sledili. A samostan ni bil obljubljena dežela, kjer bi se izpolnila vsa hrepenenja. Bernardova pot iskanja se z vstopom ni končala, ampak šele začela. Kmalu je nanj padlo breme opata. Z vso odgovornostjo je moral postaviti temelje novi skupnosti. Skrbelo ga je dogajanje v Cerkvi in družbi. Želel se je v samoti posvetiti Bogu, pa so ga kar naprej iskali in ga prosili za nasvete. Umrl je izčrpan od dela in strogega življenja. Je to še vedno zgodba o veselju? V čem je resnično veselje? To je veselje sina, ki ve, da ga Oče ljubi in vodi. Veselje nad tem, da lahko odkriva Božje načrte in mu sledi. Veselje, da lahko postaja podoben Očetu v služenju in darovanju. Veselje, da na poti ni sam in da lahko veselje deli z drugimi. Veselje, da lahko v luči Očetove ljubezni sprejema tudi trpljenje. Veselje, da sam postaja oče, ki ljubi. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da bomo v svojem življenju iskali resnično veselje.

NALOGA: Pogovorite se o tem, kaj vas veseli. Kaj od tega je kratkotrajno veselje? Kaj vam prinaša resnično veselje, ki vam ga nič ne more vzeti? Zmolite Zdravo Marijo s prošnjo, da si boste v življenje prizadevali najti resnično veselje.