Jezusov obraz je zasijal kakor sonce

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«(Mt 17,1-9)

Spremenjenje, namen posta

Cerkev nam na drugo postno nedeljo ponuja evangelij o spremenjenju. Na prvi pogled se zdi odlomek nelogičen za postni čas. Saj spremenjenje bolj spominja na veliko noč kot na post. A če pomislimo: spremenjenje je nujno, da bi post ne izgubil pravega smisla. Ne postimo se zato, da se odpovedujemo, mrtvičimo, premagujemo dolgčas pri molitvi in praznimo svoje žepe. Ne, post v obliki odpovedi, molitve in dobrih del nas preprosto vabi k spremenjenju. Druga postan nedelja nam želi osvetliti pomen posta, da ne bi bil sam sebi namen.

Ker sem te dni imel s študenti duhovne vaje ob filmu Kaznilnica odrešitve, me je še posebej nagovorila misel, da je postni čas podoba štiridesetletnega tavanja po puščavi, iz sužnosti v obljubljeno deželo. Ob tej misli, se zdi Jezusovo srečanje z Mojzesom in Elijem vse prej kot naključje. Zdi se, da je Jezus hotel dati ceno dvema možema, ki sta, vsak na svoj način, vztrajala na poti v svobodo. Prav ta dva moža, sta lahko lepo povabilo, v kaj naj se v času posta spreminjamo. Poglejmo ju malo od bliže.

Mojzes je bil po sili razmer zavržen otrok. Tujec na faraonovem dvoru. Ko odraste vidi nasilje med Egipčanom in Izraelcem. Očitno kot temperamenten moški poseže vmes in ubije Egipčana. Kot morilec se mora skriti pred faraonom in zbeži v puščavo, kjer se vrne med svoje ljudstvo. Štirideset let živi kot pastir. Na gori Horeb se mu Bog prikaže v gorečem grmu in mu razodene svoje ime. Kasneje ga povabi, da se vrne k faraonu in izpelje ljudstvo iz puščave. Res se vrne k faraonu, k tistemu, od katerega je moral zbežati, se pregovarja z njim, da končno svoje ljudstvo odpelje na pot v obljubljeno deželo. Pripelje ga do meje obljubljene dežele, a vanjo ne more vstopiti.

Vročekrvni Mojzes postane sočuten in nežen mož, potrpežljiv voditelj, vztrajen in do konca zvest Bogu. Kljub upornemu ljudstvu, ki ga mora voditi, ne izgubi vere v odrešenje. Nobena žrtev mu ni odveč, da le reši svoje ljudstvo zablod. Le zelo jasno hrepenenje po neskončno lepem cilju – obljubljeni deželi in zagotovo tudi po božji podobi, ki jo v njem kleše Bog sam – ga lahko vodi prek vseh ovir. Štirideset let posta, bi lahko rekli, mu ni odveč, ker ima pred seboj spremenjenje: svoje in svojega ljudstva.

Podoben lik je Elija (ime pomeni Bog je Jahve), o katerem vemo precej manj. Včasih rečemo: Kakršna smrt, takšno življenje. Glede na to, da je bil Elija z gorečim vozom vzet v nebo, lahko rečemo, da je bil nadvse goreč, strasten prerok. Samo dejstvo, da je tvegal sam soočenje s 450 Baalovimi preroki in 400 Ašerinimi preroki nam govori o neomajni veri v Boga. Nobena preizkušnja ni bila preveč, ker je gledal v lepoto Boga Jahveja.

Nedelja gospodovega spremenjenja je torej povabilo, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je božja podoba v nas, ki naj jo post prečiščuje. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podoba nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe. Cilj posta je torej pogumno stopanje na pot spremenjenja, ki preobraža našo človeško, ranjeno naravo in preteklost v poveličano naravo svobodnih božjih otrok.