Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere
Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)
Kakor ovce brez pastirja?
Jezus vidi množico in se mu zasmili. V njej prepozna goro potreb, na katere ne more sama odgovoriti. Množica je kakor čreda ovac, ki potrebuje pastirja. Zato nadaljuje: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite, naj Gospod pošlje delavce. V tej luči pokliče apostole in jih razpošlje. Naroči jim: Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte.
Vse se sliši zelo logično. In skoraj trideset let sem si v tej luči prizadeval prepoznavati stisko množice in posameznikov in nanjo odgovarjati. Danes lahko rečem predvsem tole:
Bolnike ozdravljajte
Nihče se nima za bolnega. Bolan si, če hočeš povedati, da so določene drže zgrešene oz. bolne. Označen si za nasilneža, če spodbujaš npr. starše, naj vendarle pogledajo globlje in vidijo, da bodo s svojimi držami okužili tudi otroke.
Nihče se nima za bolnega, bolan je pastir, ki bolezen prepozna in hoče pomagati bolni ovci.
Mrtve obujajte
Jezus nam pravi: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« (Mt 6, 25). Verjamem, da je življenje več kot jed in telo več kot obleka. A ko govorim o polnem življenju, za katerega je potrebno storiti kaj več, ima množica kup opravičil in izgovorov: Za takšno življenje ni časa. Življenja v tem svetu ne razumeš. Danes tega ni mogoče živeti …
Nazadnje je pastir označen za morilca. Tistega, ki ovcam, ki raje hodijo po svojih pašnikih, ki skrbijo za jed in pijačo, jemlje prešerno življenje.
Gobave očiščujte
Če je gobavost v preteklosti pomenila znamenja na koži, ki so pričala o kužni bolezni, danes vidim gobavost v hinavščini. Ta ni vidna na daleč in dejanski razkroj človeka prikriva in ne razkriva. Danes ne poznamo iskrenih odnosov. Vse je lep videz, za katerega je potrebno vztrajno skrbeti. Za lepimi fasadami pa trohnijo življenja posameznikov in črede.
Če pastir razkriva gobavost tega časa, je prej ali slej ustavljen. Prepovedan mu je vstop, ker vdira v intimo in posega na čisto osebno področje. Pastir, ki opozarja na gobavost, ki bo okužila celotno čredo, je označen za nasilneža, volka, ki vdira, kolje in pobija.
Hudobne duhove izganjajte
Jezus je jasno ločil med boleznijo in obsedenostjo. Nekatere bolezni so bile povezane tudi z obsedenostjo. Izganjal je tam, kjer je bila vera, kjer so ljudje verovali, da je on Bog in da je hudič hudič.
Danes množica ne veruje ne v Boga, ne v obstoj hudega duha. Če je pastir vztrajen, hočeš nočeš naleti tudi na obsedenost. Prepozna ljudi, ki so s svojimi ranami tako hudo zvezani, da potrebujejo posebno pomoč od zgoraj. Če vztraja in izganja, doseže nasprotni učinek: le sam je označen za obsedenega in je izgnan.
Kako naj danes prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev, če delavcev pravzaprav ne potrebujemo? Lahko molimo le: Bog povej nam, kje vidiš, da smo bolni, mrtvi, gobavi in obsedeni.
Le če bo čreda prepoznala svoje potrebe, bo prošnja k Bogu za dobre pastirje iskrena. Iskreno prošnjo bo Bog gotovo uslišal.
Nošenje teže bremena, ki jo imate zvesti duhovniki, zaradi nas laikov, mora biti tako težka, da se jo brez božje pomoči ne da razumeti. Prosim, da vztrajate, saj ste na moji poti pogosto redek, če ne edini smerokaz. Če bi še tega ne bilo, bi se pogosto stemnilo. Hvala za vse spodbude in pomoč ter opomine, ki jih dostikrat žal premalo živim.
Oče, daj mi slišati in videti, kje je moja bolezen in gobavost, ki mi jemlj veselje in daj, da bom s tvojo močjo lahko ozdravela.