Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Jaslice in božičnica 2020

Božič kot povabilo na svatbo

Sveto noč, noč Jezusovega rojstva, doživljamo kot čudovit trenutek, v katerem je bilo vse lepo, v katerem ni manjkalo nič. A tako je bilo zaradi Marijine nepremagljive vere in nezlomljivega upanja ter neustavljivega veselja. Ta noč navzven ni nosila nič čarobnega, v globini pa je sama lepota. To lepoto je mogoče videti le, če znamo odstreti debelo pregrinjalo teme tistega trenutka. V kratkem evangeljskem odlomku lahko najdemo kar tri stvari, ki govorijo o zapletenosti in teži prve 'božične noči': popisovanje je ukazal tujec, ki bo podatke uporabil za nadvlado, izkoriščanje in še kaj; Marija hodi po svetu noseča in povrhu vsega kot zaročenka, ne kot poročena, kar predstavlja grožnjo kamenjanja; za rojstvo v prenočišču ni prostora, prostor je našla v jaslih za hrano za živali. Marija, kot da bi bila imuna na bolečino in nepraznično stanje, se da prepričati angelu, ki ji ob spočetju oznanja veliko veselje, ter angelom, ki ob rojstvu slavijo Boga.

Prvo sporočilo božiča vidim v tem, da na prvo božično noč ni bilo nič tako, kot bi si človek lahko želel. Marija pa gleda globlje in se veseli. V veselju je nič ne ustavi. V zaupanju v Boga, je vedno priložnost za praznovanje. In prav v tej Marijini drži razumem božič kot eden tistih zgovornih trenutkov, ko se človek odzove na povabilo na svatbo, o kateri govori Jezus trideset let kasneje.

Spomnimo se, kako je Jezus govoril o nebeškem kraljestvu kot o svatbi. Takole pravi: »Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je dejal: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Spet drugi mu je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: ›Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.‹ Služabnik je rekel gospodarju: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.‹ Tedaj je gospodar rekel služabniku: ›Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹« (Lk 14,15-24)

Pred nami so jaslice, ki predstavljajo odziv različnih ljudi na takšno povabilo. Kot v priliki, se mnogi tudi v jaslicah niso odzvali in prišli na svatbo, tisti, ki pa so prišli, so doživljali svatovsko veselje prve božične noči. Da bi se našli med njimi, razmišljamo ob jaslicah, kam nas vleče, kako živimo.

Svatovsko dvorano vidimo v jaslicah v osrednjem delu. Na levi strani je reka in ob njej Janez Krstnik. Pot v svatovsko dvorano vodi skozi vodo očiščevanja, ob pobočju so ljudje, ki se vrtijo okrog sebe, svojega dela in ugodja. Z desne strani pa svatovsko dolino oz. dvorano zapira hribovje. Prehod vanjo je mogoč skozi ozka vrata. Tam preko je puščava, mestni blišč in bogata zemlja. V puščavi najdemo Adama in Evo, ki sta odklonila Boga; duhovnika in levita, ki častita tempelj in njegovo pomembnost in bogatina, ki se utaplja v obilnih pojedinah. Na robu puščave je pastir, ki poležava in se ne zmeni za nič; na drugem kraju pa so delavni in podjetni ljudje, ki zaradi poslov in načrtov nimajo časa za božjo svatbo.

Svatovsko dvorano pa so napolnili preprosti pastirji in različni reveži:

-          Čisto blizu svete družine je ubogi Lazar, ki mu pes liže rane,

-          Tam poleg sta tudi starček Simeon in Ana, ki pričakujeta Odrešenika,

-          V eni izmed votlin je cestninar, ki je prišel molit in mladenič, ki mu ni odveč slaviti Boga,

-          V naslednji votlini je Samarijan, ki neguje pretepenega in Samarijanka, ki prinaša živo vodo, ki je je bila deležna,

-          Na prostem se otroci grejejo ob ognju in otroško veselijo,

-          Med ozkimi vrati, ki ločujejo dvorano od puščave praznega sveta, je izgubljeni sin v očetovem objemu,

-          Z levega pobočja se spuščata dva pastirja, ki iščeta zvezdo, na nasprotni strani pa se z drevesa spušča Zahej, ki v globini čuti, da je novorojeno dete odgovor na njegova hrepenenja.


V vseh teh likih se gotovo lahko najdemo.
 Pomislimo, v čem so ljudje v dvorani, ki so se odločili za Boga, drugačni od tistih, ki so odklonili povabilo. Njihovo življenje se navzven ni dosti spremenilo, spremenil se je pogled nanj. Lazar ostaja v ranah, a ne obupuje; Simeon in Ana se starata, a živita v globoki veri in upanju; cestninar se bori s skušnjavami bogastva, a je v borbi bolj svoboden … Vprašanje današnje noči je, ali slišimo povabilo in se nanj odzovemo. Naj bo božič povabilo na svatbo življenja z Bogom, ki se rojeva v tem svetu in hodi z nami.