Brez križa bi bilo krščanstvo opustošeno. Bilo bi herezija! Zemlja bi ostala puščava.

Zaradi Kristusovega križa pa ima človeštvo upanje, da mu bo vrnjen izgubljeni raj. O križu vsi radi govorimo. Istočasno pa kar nekam podzavestno želimo raj na zemlji. Ne po poti dialektičnega materializma. Pač pa po poti slabokrvnega krščanstva. Ob vsem besedičenju premnogi obupujejo in iščejo svojo rešitev ali v telesnem ali duhovnem samomoru. Križ pa je postavljen v sredo življenja. Je drevo življenja. Da to razumem, mi verjetno ne zadostuje knjiga globokega ali še celo ne učenega teologa. Da to razumem, verjetno moram preko svoje lastne Kalvarije. Imam pogum?!