Luč sveti v temi

To je bila tema tokratnih duhovnih vaj za prostovoljce DPDVZ (Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote), ki so potekale v Gnidovčevem domu duhovnih vaj na Mirenskem gradu. Vodil jih je lazarist in terapevt dr. Peter Žakelj.  

Najprej smo se ustavili ob vprašanju, ali nameravamo to luč sprejeti in povabiti v našo temo? Še več, ali smo si sploh sposobni priznati našo temo? Dokler ne vidimo teme v nas samih, je ne moremo videti niti v drugem. Šele s priznanjem svoje teme, grešnosti, majhnosti in nepopolnosti, se lahko začne v nas rojevati sočutje. Šele s sočutjem se lahko približamo in vidimo sočloveka.  

S prvo katehezo smo poskušali opredeliti temo in luč v nas samih. Preko razmišljanja in pogovora smo sklenili, da bi lahko za luč postavili naš notranji mir in za temo, nemir. Šele ko se notranje umirimo, lahko srečamo sebe in slišimo Božji glas. In šele ob srečanju s samim seboj, lahko začnemo spoznavati in si priznavati naše 'napake'. Dokler si ne bomo priznali svoje notranje revščine (prezir, ljubosumje, tekmovalnost, privoščljivost, maščevanje, sovraštvo … ), vsega tega ne bomo mogli sprejeti v drugem. In v tem primeru je zaman govoriti o solidarnosti, ljubezni in sočutju. Kdor pravi, da teh stvari ne nosi v sebi, se še ni resnično srečal s seboj …   

Jezusa so križali tudi zaradi ogroženosti, strahu. Okrog njih je bila sama tema. Jezus je nosil luč – luč ljubezni in življenja. A je niso hoteli videti, sprejeti. Takšni smo velikokrat tudi mi. Ker ne najdemo luči v nas samih, je ne vidimo niti v drugem: v partnerju, sosedu, sodelavcu, mimoidočemu, brezdomcu. In tako znova in znova križamo bližnjega in s tem Jezusa samega. Konec koncev s tem križamo tudi sami sebe – zaradi naše teme so naši odnosi pusti, hladni, povprečni. Znova in znova dušimo luč, ki se na vse kriplje trudi priti med nas. Da nas izpolni.

Dokler si ne bomo drznili tvegati ter se dvigniti nad svoje vzorce, nad svoje privzgojene in priučene predstave, ki so v večini napačne, bo luč v nas šibka, komaj opazna. Dokler ne bomo spoznali, da drugi ni naš tekmec ampak nam lahko daje; dokler se ne bomo zmogli veseliti uspeha drugega; dokler ne bomo dojeli, da kadar dajemo, ničesar ne izgubimo, ker je na svetu vsega dovolj za vse; dokler ne bomo začutili, da s tem, ko pomagamo drugemu, največ dobimo mi sami … bomo ostajali v svoji temi, sami, osamljeni.

Jezus je naša luč. V dneh svojega življenja nam je risal zemljevid poti do Njega, do luči. Če bomo zaupali, če bomo verjeli v nekaj več, v ideale, v pristne odnose, si bomo oprtali svoj križ in stopili za Njim. In kljub vsem naporom, bolečinam in padcem, bo luč v nas postajala vedno svetlejša. Svetel bo postal naš pogled, naši odnosi, naš vsakdan, naše življenje. In šele v tej svetlobi bomo zmogli biti luč, opora in upanje za vse tiste z dna. Pa naj bo to duševno, duhovno ali materialno dno. In šele v tej luči bomo sposobni pristne solidarnosti in dobrodelnosti.

 az