Čas beži.

Čakanje na cestnih vogalih, brezdelje, sanjarjenje, kako bi se »lepše imeli« – vse to ne ustvarja človeka. Naša osebna vera bo vsak dan bolj na preizkušnji. Ni samo dota prednikov, biti mora naše osebno prepričanje. Prav v tem je kriza pokoncilskega časa, da kakor pubertetniki prehajamo iz otroške, tradicionalne vere v vero iz osebnega prepričanja. To krizo dvakratno občuti mladina. Premostilo jo bo delo, moderno rečemo »angažiranje« za božjo stvar. Kdor bo križem rok stal ob strani in precenjeval druge, je v nevarnosti, da bo zapravil vse. Široka obzorja, velikodušna ljubezen, ne le dolžnost, tudi prostovoljno delo – v tem zorimo. Samopremagovanje, osebne žrtve, prepričana molitev, tiho in vztrajno delo – to bo ustvarilo v nas prepričano vero. In če bomo živeli iz notranjega prepričanja, bomo polni zavzetosti za božjo stvar. Končno je pred nami alternativa: ali prazen – ali bogat; zajedavec ali dobrotnik; prekletstvo ali blagoslov; nič ali svetnik.

Odlašanje je pogubno: čas beži!