Bliža se poletje. To je čas nižjih prestav, ki obetajo nekaj počitka in sproščenega druženja s prijatelji. Razstava, ki smo jo na prvo junijsko nedeljo odprli na Mirenskem Gradu, govori prav o tem: o srečanju in prijateljstvu.

Umetnice Marija Primožič, Mihaela Pristavec, Mihaela Žakelj Ogrin in Tanja-Pina Škufca so v študijskih letih skupaj odkrivale lepoto umetnosti. Življenje je zanje izbralo različne poti, kar se odraža tudi v različnosti njihovega umetniškega ustvarjanja. A medsebojne vezi ostajajo  in se med drugim kažejo v iskanju možnosti skupnega sodelovanja. Sad tega je tudi razstava z naslovom Srečanje. Združuje štiri različne poglede na življenje in umetnost.

Najprej nas razstava popelje v tenkočuten svet umetnice Marije Primožič. Preko primarnih likovnih tehnik izraža svoje notranje ideje, smisle identitete in bivanja. Razstava nas nato vodi h akrilnim abstrakcijam Mihaele Pristavec Košuta. Umetnica je ljubiteljica živih barv, ki dajejo njenim delom posebno energijo in življenje. In že se znajdemo med ekspresionističnimi reliefi Mihaele Žakelj Ogrin. V njih se izraža njeno iskanje Božje prisotnosti. V zadnjem delu razstave pa se srečamo s slikarskimi deli Tanje-Pine Škufca, ki skozi prefinjeno harmonijo barvnih in svetlobnih odnosov na poetičen način odslikava svoje doživljanje stvarnosti. Otvoritev razstave sta povezovali Marjana Lapajne in Ana Nuša Zavašnik, ki sta nam predstavili delo in življenje umetnic. Večer so popestrili glasbeni gostje. V čutno razpoloženje nas je že na samem začetku ponesla sopranistka Milena Košuta, ki je zapela Con te partiro. Na klavirju jo je spremljala Ingrid Tavčar. V nadaljevanju je program prijetno dopolnil ženski pevski zbor Brezovica pri Ljubljani, ki ga vodi dirigentka Sonja Sojer. Organizatorji so bili zadovoljni z lepim obiskom. Prijetno vzdušje se je nadaljevalo ob bogati zakuski, kjer smo se obiskovalci lahko tudi osebno srečali z umetnicami in poklepetali o njihovih delih.  

Razstava bo na ogled vse poletje, zato ste lepo vabljeni, da si jo ogledate in se prepričate o tem, da nas različnost ne ogroža, temveč dopolnjuje in bogati naša življenja. 

MARIA PRIMOŽIČ

je bila rojena osmega junija 1969. Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo je študij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani zaključila z delom Minimalizem in črta pri prof. Zdenku Huzjan. Prvič je samostojno razstavljala risbe in slike leta 1992 v Hodnikovem mlinu v Ilirski Bistrici, sledile so samostojne in skupinske razstave risb, slik, grafik in kipov v gradu Snežnik, v kašči na Verdu, gradu Tuštanj, v Mestni galeriji Ljubljana, Galeriji Faronika, Mic Mirje, v Grazu, NUK Ljubljana, Občini Moravče in Knjižnici Litija. Umetnica poučuje likovno vzgojo v OŠ Gradec v Litiji in likovno umetnost v Gimnaziji Litija.   Umetniško ustvarjalno delo ji pomeni izražanje notranje ideje, ki zajema globlje smisle identitete, oblike bivanja in celovite rasti, ki se pokaže v tenkočutnih likovnih podobah.

Za skupno razstavo prijateljstva je pripravila: Moravško mokrišče - motiv odseva pokrajino, ki je avtorico navdihovala v mladostniških letih. Jesensko tihožitje, ki zajema toplino njene barvne palete. Adam in Eva hipna slikarska skica, kolaž z naslovom Dan, Mestno ulico in Sejalec, ki je simbolna figura, naslikana po spominu kipa, ki ga je dnevno videvala na osnovnošolskem stopnišču. Fragmenti pa so risbe njenih neskončnih črt, ki se vlečejo kot nihanja v dnevniku.        

MIHAELA PRISTAVEC KOŠUTA

se je rodila avgusta 1969 v Postojni. Osnovno šolo je obiskovala v Novi Gorici in v Preserju pri Ljubljani. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo kjer je postala industrijska oblikovalka. Študij je nadaljevala na Pedagoški fakulteti smer Likovna pedagogika. Diplomirala je iz grafike pri profesorju Ivu Mršniku. Imela je nekaj samostojnih ter skupinskih razstav. Zaposlena je kot profesorica likovnega pouka in učiteljica podaljšanega bivanja na osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani. Vsako leto se zaradi narave svojega dela pa tudi zaradi želje po ustvarjanju dodatno izobražuje na seminarjih in delavnicah. Je poročena in mamica treh otrok.

Njeno likovno ustvarjanje je abstraktno. Kot tehniko dela pa največkrat uporablja akril, vendar se prepušča idejam in izzivom različnih materialov. Je ljubiteljica živih barv, ki so navdih za mnoge ustvarjalne poizkuse in raziskave na slikarskem platnu. Njena domišljija ustvarjanja pa se razširja tudi na druga področja kot so grafika, kiparstvo, mozaik in industrijsko oblikovanje. Zna prisluhniti svojemu srcu, ki ji daje pogum za ustvarjalne ideje in delo.

Kritičarka Anamarija Stibilj Šajn o Mihaelinih deli pravi:

Slike Mihaele Pristavec Košuta, narejene v tehniki akrila na platno, so razpete med konkretno stvarnostjo in njeno abstraktno podobo. Izhajajo iz prizorov, vezanih na vsakdanje življenje, izražene pa so v obliki t.i. nepredmetnega slikarstva, v obliki abstraktnega zapisa. Od tu do tam je »dolga« pot, na katri se vizualne informacije, občutja, porojena v dialogu s svetom obdajajočega, transformirajo v njej lastno, subjektivno obarvano in povsem čutno dimenzijo, v atmosfero, v kateri prevladuje izraznost in sugestivnost kolorita. Barvit zapis ima energijo in s tem življenje in sporočilo. V sliki se zgosti njen odnos do stvarnosti, ki se nato manifestira kot povsem osebno razumevanje in doživljanje vsega zunanjega. Njeno idejo, njeno ustvarjalno hotenje podpirajo barve in geste. Njena poetika je na prvi pogled preprosta, prepoznavna po moči barv in odločnosti potez, a to je le vtis. Notranje razpoloženje in njen odnos do sveta se reflektira skozi likovno stvariteljstvo. Je dialog nasprotij, podan z občutljivostjo slikarkine duše, z njej lastno ekspresijo, v katero skuša ujeti čar osebnega, notranjega trenutka.

MIHAELA ŽAKELJ OGRIN

je bila rojena julija 1969 v Ljubljani, kjer je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje. V študijskem letu 88/89 se je vpisala na Oddelek za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti in leta 1993 diplomirala pri prof. Dragici Čadež iz kiparstva in pri prof. Ivu Mršniku iz grafike, pri obeh na temo Povnanjanje notranjega. Za svoje diplomsko delo je leta 1993 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Živi in ustvarja v Žireh.

Dušan Koman je v svoji kritiki o njej zapisal: »… Mihaelo Žakelj poznamo kot kiparko in grafičarko, ki išče motive za svoja dela predvsem v svetu Biblije, te pa interpretira na način, ki odseva njeno osebno dojemanje teh tem. Njena likovna govorica je ekspresionistična, tako v grafikah, kot v kipih. Tej svoji usmeritvi ostaja zvesta še naprej, raziskovanja izraznih možnosti pa jo vodijo v osvajanje novih dimenzij …«

Mojca Polona Vaupotič pa pravi:

Ekspresija, zaupanje, ljubezen, čast, naravni materiali, trenutek, svetloba in še marsikaj me je obšlo, ko sem vsrkavala lepoto del njenih rok. Rok Mihaele Žakelj Ogrin. Ostro oko lahko ob branju Mihaelinih del zazna zelo različne trenutke in občutke – veliko je odvisno tako od materiala iz katerega je skulptura oblikovana – kot od barve, svetlobe in nenazadnje motiva, ki je upodobljen. Občutke, ki se med gledanjem ustvarjajo v nas, sem omenila zato, ker ko gledamo skulpturo bodisi v hladni in sveži senci pod drevesom ali pa v božajočem območju toplote, na sončnem kotičku, se spremenijo v doživetje prostora in kraja. Obličja se protagonistom bleščijo v nadnaravni luči, njihov izraz je poln milosti. Oblike so do zadnjega preštudirane. Šele nekoliko bolj od daleč ti stopi vsa podoba pred oči. Kiparka pravi, da jo svetopisemska ikonografija zelo bogato nagovarja, da je del nje same in zato je tudi prisotna v večini njenih del. Zanjo je njeno umetniško in s tem tudi ikonografsko izhodišče prav iskanje resnice, ne glede na to ali upodablja naravo ali portret. Umetnost se mora dotikati življenja, sicer je mrtva. Kar išče, je smisel bivanja; v veri, v Božji prisotnosti v vsem, kar jo obdaja in s tem si želi, da bi bilo to pristno tudi v njenih delih …

TANJA-PINA ŠKIFCA

se je rodila leta 1967 v Šempetru pri Novi Gorici. Otroštvo je preživela v Tolminu. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je nadaljevala študij na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1994 diplomirala iz slikarstva pri profesorju Zdenku Huzjanu. Med študijem je bila nagrajena s študentsko Prešernovo nagrado. Poučevala je likovno vzgojo v osnovni šoli, sedaj pa deluje kot vodja izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti v Logatcu.

Avtorica o svojem ustvarjanju zapiše: Moje slikarstvo označuje slikarski intimizem, ki je zaznaven v vseh ciklusih, še posebej pa zaznamuje ciklus tihožitij v katerem sem skozi prefinjeno harmonijo barvnih in svetlobnih odnosov na poetičen način odslikala svoje doživljanje stvarnosti.

V slikarskem raziskovanju me navdihujejo predvsem pojmi vode, neba in zemlje. Slikam pa tudi portrete, figuralne kompozicije in ilustracije.

O njenem ustvarjanju je kritičarka Anamarija Stibilj Šajn zapisala:

V nemi zgovornosti slik Tanje-Pine Škufca čutimo, kako avtorica preko zunanjega sveta vstopa v svoj notranji svet. Z bogastvom animističnega ter s trdnim slikarskim znanjem ga spreminja v samosvojo likovno pripoved…

Slikovno površino spreminja v razbrazdano in valovito slikovno njivo, ki si jo avtorica tudi vsebinsko tako zamišlja in predstavlja pod naslovom Ples zemlje. Ko zasejano likovno-formalno seme vstopi v naravni časovni krogotok pomladi, zemljo zajame val Razcvetanj. Postane zelena in cvetoča travnata površina, kompozicijsko odprta in perspektivično poglobljena v neskončnost. Konkretna stvarnost se spremeni v impresionistični privid, v gosto meglico segmentiranih potez, v migotavo kopreno sinhroniziranega kolorita. In zdi se, da je celoto preplavila notranja, eterična svetloba, s katero posamezne barvne vrednosti še izraziteje zaživijo. Zunanja svetloba, ki se pod različnimi koti sprehaja čez prostranstva slikovnih kompozicij in vstopa v »reže« same barvne materije, v njej razpira dodatne barvne in svetlobne vrednosti….

Slika: