Jezus je kruh življenja

Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. Jn 6,24-36

Ne delajte za jed, ki mine

Po razmišljanju ob današnjem evangeliju se je pred menoj izrisal predvsem Jezusov dialog z množico. Kruh življenja, evharistija in druge teme, ki iz odlomka izhajajo bom pustil ob strani. Poglejmo torej, kaj se skriva v pogovoru samem? Ljudje so očitno zadovoljni, da so Jezusa našli. A Jezus razkriva ozadje tega zadovoljstva in jim pove, da niso navdušeni nad njim, ampak nad koristjo, ki jo imajo ob njem – kruh, ki ga jedo zastonj. Jezus jih povabi, naj živijo za kaj boljšega, oni pa pravijo: In kaj naj storimo, da bomo delali kaj boljšega? Jezus jim reče, naj v to boljše najprej verjamejo, naj verjamejo, da obstaja nekaj več kot trenuten užitek – in pokaže nase. Ker se zdi ljudem to prezahtevno – raje bi jedli kruh brez napora razmišljanja in prizadevanja – povedo, da nimajo razloga, da bi mu verjeli. Ko jim Jezus spet pove, da je on tisto več, mu rečejo isto kot na začetku – daj nam kruha, da ne bomo več lačni. Skratka, ljudstvo hoče kruha, ne zanima ga od kod in zakaj. Pred nami je torej pogovor, ki bi ga lahko primerjali s pogovorom med staršem in otrokom. Skušajmo ga prenesti v naš čas in prostor, mogoče nas bo bolj nagovoril. Recimo, da bi pogovor potekal takole:

Mama se prej kot običajno pojavi doma. Med sinom in njo steče pogovor:

• ·         Oh, mami, si že doma? Kako pa to? Lepo, da si danes prej prosta.
• ·         Ja, sinko sem že doma. Kaj pa imaš za bregom, kar povej? Najbrž se veseliš zaradi česa drugega, ne zato ker sem prej prosta in ker lahko danes zlikam vse, kar mi je od tega tedna ostalo.
• ·         Ne, ne, vesel sem, da si že prišla, ti lahko pomagam.
• ·         Krasno, če vse narediva danes, potem bomo lahko šli za vikend na morje. Tudi ata si želi, da bi bili ta vikend skupaj. Ampak, Mihec, ti se ne veseliš v prvi vrsti mene in tega da sem prosta, nekaj drugega imaš za bregom.
• ·         Oh, nič. No, ja … preden si prišla, me je poklical prijatelj, naj pridem k njemu, da se greva kopat. Pa sem mu rekel, da ni nikogar doma, da bi me peljal. Saj me boš peljala, kajne?

Nadaljevanje naj si nariše vsak sam. Ali bo mama vztrajala v pomenu resnice? Ali ga bo opozorila na tisto več, ki presega uporabnost njene prisotnosti, da ga pelje k prijatelju ipd.

Jezus nam nakazuje problem naših odnosov. Zelo jasno vztraja pri RESNICI! Ne nasede fasadi navdušenja, s katerim ga ljudje iščejo. Hoče vedeti, kaj se za tem navdušenjem skriva. Hoče iskrenost, ne zanima ga lep videz.

Drugo, kar ga vznemirja, je ZAUPANJE. Odnos brez zaupanja je zanj prazen. Čeprav se zdi na začetku, da ga ljudje iščejo, ker mu zaupajo, pa se ob Jezusovem vztrajanju v resnici odnosa razkrije, da pravzaprav ni nobenega zaupanja do njega. Namesto zaupanja se izkaže gola korist.

A Jezus ne popusti. Življenje je več vredno kot korist in ugodje. Zato ljudi spodbuja, naj živijo za VEČNOST. A ljudje so zazrti v trenutno zadovoljstvo.

Jezusov preprost pogovor z množico nam tako nakaže pot do sprejemanja njega kot hrane za večno življenje in nas opozarja na možne ovira na tej poti. S svojim izredno doslednim odnosom do resnice nas opozarja, na večplastnost našega življenja. Obstaja jed za ta svet in jed za večno življenje. Če se ne zavedamo, da nas v odnos dejansko vodita obe lakoti, bomo počasi popolnoma 'povozili' potrebo po duhovni hrani in pristali na čisto materialni ravni. Tako je ozaveščanje, kaj nas vodi in resnicoljubnost pri tem, pravzaprav temelj našega duhovnega življenja. Zvestoba resnici nam omogoča rast v odnosih. Šele iz resnice se lahko razvije zaupanje, zaupanje pa je temelj vsakega odnosa, v katerem šele lahko govorimo o višjih vrednotah in večnem življenju.

Poskušajmo si slediti in posnemati Jezusa v njegovi drži do resnice, zaupanja in trajnih vrednot. Prepričan sem, da to iščemo vsi. Naj nam napor ne bo odveč.