Vsem, ki ste čakali na objavo evangeljskega odlomka in pridige, se opravičujem. Pridige vedno po uporabi še popravim. Tokrat sem obležal in se je zavleklo. Opravičujem se tudi, da je bil forum predolgo nasmeten.

Hvala vsem, ki se javljate in zapisete svoja razmišljanja. Vabljeni tudi tisti, ki samo berete. Pogrešam kratke misli, stavek ali dva, da bi vedeli, da nas je več, ki iščemo zaklad. Ne da bi se preštevali, ampak da bi bili drug drugemu v spodbudo.

Lep pozdrav vsem! Peter

Peter, zanimivo mi je, da iskanje božjega kraljestva primerjaš s kupčijo in da je tako naredil tudi Jezus sam. Tega prej nisem nikoli opazila. Na misel mi je prišla igra Katanci, ki smo jo igrali na morju - kako te trgovanje in kupovanje potegne in ne moreš si kaj, da ne bi naredil vsega, da zmagaš. ... no da ne bom govorila o Katancih.

Ampak Bog, nas pravzaprav vabi na to pot - presodi, kaj je boljše in kupi tisto, ker je resničen zaklad in ne prevara! Kupi - se pravi, da moraš za to nekaj dati in zakld se kupuje z dragocenimi vrednostmi, ker je sam dragocen. In Jezus pove, kaj je zanj res dragoceno: odpoved, ljubezen, pomoč, služenje, hoja za njim in trpljenje. Zdi se preprosto, v meni pa je hitro odpor in kup lenobe, na drugi strani pa sanjarije o popolnosti in popolnem darovanju - brez bolečine seveda.

Všeč mi je, ko si zapisal, da bi tudi drugi morali prepoznati zaklad, ki smo ga našli. Včasih se zalotim, da dvomim o zakladih, ki so mi dani - je to res to? Sem mar pohlepna in nisem nikoli zadovoljna? Ali je to tisto hrepenenje, ko želimo vedno več - Boga samega? Če sem čisto iskrena, se tega kar ustrašim - imeti Boga samega - še sama s seboj večkrat ne vem, kaj bi, kaj bi šele z Bogom. Pa vendar, verjetno je v vseh nas hrepenenje po Bogu samem in imeti Njega kot največji zaklad.

Dalje praviš, da nam resnični zaklad prinaša mir. Zdi se mi, da se te kupčije včasih res bojim - mi je bolj varno ostajati v svojih strahovih in navidezni varnosti, v svojih sanjarijah?

Kar nekaj strahov je tu, ja ... in kar nekaj dvomov v smislu, kaj pa če izgubim in da, lažje je ostati v sanjarijah, da si pa vseeno dober in da si naredil že skoraj vse. Prav trapasto. :)

Pri Bogu človek res nima kaj izgubiti, da bi pa bila dobra in naredila že skoraj vse? Res noro! Še Jezus pravi: "Eden je dober, Bog, ki je v nebesih."

Želim si, da bi hrepenela po Božjem zakladu in da bi bilia pripravljena zanj žrtvovati svoje udobje, navidezno varnost, lažne predstave, svoje sanjarije ...

Gospod, daj nam poguma, da bomo tvegali prodati vse, daj nam svojega hrepenenja, da bomo hrepeneli po Tebi.

»Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel...«

Ob nedeljskem evangeliju premišljujem o veselju in k temu me je dodatno spodbudila tudi misel iz pridige: »Še eno znamenje je, ali smo našli zaklad ali ne: ljudje bodo opazili, da ga imamo.« Po čem bodo to opazili, če ne po veselju, ki žari na obrazu tistega, ki je našel zaklad. Pa se postavi vprašanje, kako je veselje združljivo s trpljenjem, ki je življenjski spremljevalec vseh, ki želijo biti zvesti Kristusu? Vsa Nova Zaveza in zgodovina krščanstva nam še posebej v svetnikih daje zagotovilo, da je izžarevanje veselja nad najdenim zakladom sorazmerno s trpljenjem, ki ga je posameznik deležen prav zaradi tega, ker je našel zaklad in ga ne želi več izgubiti... Kar vidim od veselja prežarjen obraz matere Terezije, ki je v svoji mladosti zelo živo začutila, kje je njen zaklad; od veselja nad njim je prodala vse, potem pa 50 let teme v njeni duši ni moglo zatemniti sijaja tega veselja. Pa p. Pij, tako tesno pridružen Kristusovemu trpljenju, hkrati pa tako vesel in pravi humorist. Tudi Janeza Pavla II. poznamo kot zelo veselega pričevalca za Kristusa, na čase prav hudomušnega, pa vemo, da mu trpljenje še zdeleč ni bilo tuje... Jezus sam nam obljublja, da bodo njegovi prijatelji, ki bodo pripravljeni dati zanj tudi življenje, deležni polnosti njegovega veselja: “To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.” (Jn 15, 11-15)

»Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«

Iskanje lepega je torej že delo za božje kraljestvo. Če iskreno iščem to, kar je lepega v stvareh in v ljudeh, me bo to iskanje končno pripeljalo do Njega, ki je Lepota sama.

Školjka sama po sebi ni nič posebnega, pač podobna vsem drugim školjkam. Lepoto ji daje biser, ki se skriva v njej, ta pa nastane, če se vsaj malo odpre. Če se odpre, tvega, da bo ranjena, vendar samo po tej bolečini postane biserna školjka, drugačna, dragocena, iskana...

Kaj v meni se je toliko odprlo, da je prostor tudi za ranljivost? Kaj še boli, reže, skeli? Iz katere bolečine se je že oblikoval biser? Kje so področja, kjer se ne pustim raniti?

Gospod, daj mi več trgovske žilice v iskanju lepih biserov! Daj, da bi se znala veseliti svoje ranljivosti in bolečin v zavesti, da so tu zato, ker Ti iščeš lepih biserov, ne prazne školjke!

Ustavil me je prvi stavek evangelija, ki nam razkrije, da je nekdo našel zaklad in ga spet skril. Kako to? Najbrž se ni mogel odreči lagodju in občutku lažne varnosti, ki mu ga nudi zemeljsko premoženje. Po drugi strani pa ga je misel na zaklad vznemirjala. Vsakokrat, ko ga je pogledal, je ob njegovi lepoti spoznaval kako ničvredno je vse kar ima. To ga je strašilo. Ni mu dalo miru. Pa vendar se mu je zdelo, da si ne želi nič drugega, kot to da bi imel mir. Zato je šel in zaklad spet zakopal v zemljo. Da bo mir ...

Kako zelo je bil ta človek podoben meni. Žal!

Gospod, vznemiri moje srce in ne daj mu več počitka, dokler te ne najde!