Bog prihaja v preprostosti

»Bog prihaja, da  nas reši. Ne najde boljšega načina kot je ta, da hodi z nami, da živi naše življenje. In v trenutku, ko se odloči, kako bo živel, ne izbere velikega mesta, velikega imperija. Za svojo mater ne izbere princese, grofice ali druge pomembne osebe. Ne izbere razkošne palače. Zdi se, kot da je bilo namenoma vse narejeno skoraj skrivaj. Marija je bila dekle, ki ni imela več kot 16 ali 17 let, živela je v zakotni vasi na periferiji rimskega imperija. Zagotovo nihče ni poznal te vasi. Jožef je bil fant, ki jo je imel rad in se je želel poročiti z njo. Bil je tesar, ki je služil vsakdanji kruh. Vse je bilo v preprostosti, skrivaj. Tudi zavrnitev. Bila sta zaročena in veste, kako je v majhni vasi – govorice se širijo. Jožef se je zavedel, da je bila noseča, a angel mu razloži skrivnost – sin, katerega pričakuje tvoja zaročenka, je Božje delo, je delo Svetega Duha. Jožef je storil to, kar mu je naročil angel. Šel je k njej in jo vzel za ženo. Vendar je bilo vse na skrivnem, vse ponižno. Velika mesta sveta pa niso vedela ničesar. 

Če želiš najti Boga, ga išči v ponižnosti
Takšen je Bog med nami. Če želiš najti Boga, ga išči v ponižnosti, išči ga v revščini. Išči ga, kjer je On skrit: v potrebnih – v najbolj potrebnih, v lačnih, bolnih, zapornikih. Jezus nam pove, kakšna bo naša sodba. Ne bo rekel: 'Pridi z mano, ker ste toliko darovali za Cerkev. Ti si dobrotnik, pridi v nebesa...' Ne. Vstop v nebesa se ne plača z denarjem. Ne bo rekel: 'Ti si zelo pomemben, veliko si študiral, dobil si toliko odlikovanj – pridi v nebesa!' Ne, odlikovanja ne odprejo nebeških vrat. Kaj nam bo rekel Jezus, da nam bo odprl vrata v nebesa? Lačen sem bil in si mi dal jesti, bil sem brez doma in si mi dal stanovanje. Bil sem bolan in v ječi in si me obiskal. Jezus je v ponižnosti.

Prosimo, naj Gospod odpre vrata našega srca
Jezusova ljubezen je velika. Zato danes, ko odpiramo ta sveta vrata, želim, da bi Sveti Duh odprl srca vseh Rimljanov in jim pokazal, katera je pot zveličanja. Ni pot razkošja, velikega bogastva, moči. Je pot ponižnosti. Najbolj ubogi, bolni, jetniki... Jezus reče 'najbolj' – največji grešniki, če se kesajo, bodo pred nami v nebesih. Oni imajo ključ. Kdor živi dejavno ljubezen, je tisti, ki dovoli, da ga objame Gospodovo usmiljenje. Danes odpiramo ta vrata in prosimo dve stvari: naj Gospod odpre vrata našega srca; vsi to potrebujemo, vsi smo grešniki. Vsi moramo slišati Gospodovo Besedo. Drugič: naj nam da Gospod razumeti, da poti oholosti, bogastva, ošabnosti, samozadostnosti niso poti zveličanja. Naj nam da Gospod razumeti, da je takrat, kadar se približamo tistim, ki trpijo, to njegovo ljubkovanje, njegovo usmiljenje in odpuščanje tistim, ki so v družbi 'škartirani'. Tam je Jezus.

Naj nam Gospod da milost, da bi se čutili 'škartirane'
Bilo bi lepo, ko bi se vsak od nas, vsak od prebivalcev Rima, čutil 'škartiranega'. Da bi čutil potrebo po Božji pomoči. Danes molimo za Rim, za vse prebivalce Rima, začenši z mano. Da bi nam Gospod dal milost, da bi se čutili 'škartirane', ker nimamo nobenih zaslug. Samo On nam da usmiljenje in milost. Da bi se približali tej milosti, se moramo približati 'škartiranim', ubogim, tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč.« (Papež Frančišek v homiliji med sv. mašo v zavetišču za brezdomce na glavni železniški postaji Termini v Rimu, potem, ko je tam odprl sveta vrata; 18.12.2015)

Papež odprl sveta vrata dejavne ljubezni: Naj nam Gospod da milost, da bi se čutili škartirane