Rane pokvarjenosti se težko zacelijo
Ponižnost je pot svetosti, a ponižnosti ni brez ponižanj. Kralj David – grešnik, pa vendar svetnik – se je zavedal svojega greha. Ponižanje je zato sprejel v duhu zaupanja v Gospoda. Prerok Natan, ki ga je poslal Bog, mu je pomagal razumeti zlo, ki ga storil. To se je zgodilo tik preden bi David vstopil v pokvarjenost. Pokvarjenec namreč ne bi več doumel prerokovega sporočila. Da se spremeni srce pokvarjenca, je potrebna posebna milost. David, ki je imel plemenito srce, je lahko prepoznal lastno krivdo: 'Res je, grešil sem!' Natan pa mu je povedal, da Gospod odpušča njegov greh, a da bo pokvarjenost, ki jo je zasejal, rastla naprej. Ubil je namreč nedolžnega človeka, da bi prikril prešuštvo. Zato se meč ne bo nikoli oddaljil od njegove hiše. Bog greh odpusti, David se spreobrne, toda rane pokvarjenosti se težko zacelijo. To vidimo na mnogih koncih sveta.
David se je moral kasneje res spopasti s sinom Absalomom, ki je bil že pokvarjen in se je začel vojskovati proti očetu. A kralj je zbral vse svoje in se odločil zbežati iz mesta. Skrinjo zaveze pa je pustil tam, saj Boga ni hotel izrabiti za obrambo. Odšel je, da bi rešil svoje ljudstvo.
Pot iz trenutka pokvarjenosti v izročitev v Gospodove roke – svetost
In to je pot svetosti, na katero se je kralj David podal po tem, ko je za trenutek vstopil v pokvarjenost. Ko je odhajal iz Jeruzalema, je jokal in si zakrival glavo. Bilo pa je nekaj ljudi, ki so šli za njim in ga žalili. Med slednjimi je bil Šimí, ki je Davida imenoval krvoločnež in ga je preklinjal. Kralj je to sprejel, saj je vedel, da ga preklinja, ker mu je tako naročil Gospod. Svojim služabnikom je pojasnil: 'Glej, moj sin, ki je prišel iz mojega telesa, mi streže po življenju, toliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, kajti Gospod mu je rekel.'
David je znal prepoznati znamenja. Tisto je bil trenutek njegovega ponižanja; trenutek, ko je moral plačati za svojo krivdo. 'Morda se ozre Gospod na mojo nesrečo in mi Gospod povrne z dobrim namesto njegove kletve ta dan', so bile Davidove besede. Tako se je izročil v Gospodove roke. Ta njegova pot iz trenutka pokvarjenosti v izročitev v Gospodove roke je svetost in ponižnost.
Ponižnost pride do srca le preko ponižanj
Mi takoj, ko nam nekdo reče kaj grdega, verjetno poskušamo odvrniti, da le-to ni res. Ali pa kot Šimí odvrnemo z nečim še gršim. Toda ponižnost lahko pride do srca le preko ponižanj: Ponižnosti brez ponižanj ni. Če v svojem življenju nisi sposoben prenesti nekaterih ponižanj, nisi ponižen. To je edina pot. David do svojega cilja, ki je svetost, pride preko ponižanja. Tudi Božji Sin se je pustil ponižati, pustil se je žaliti, krivično pribiti na križ. In ta Božji Sin, ki se poniža, je pot svetosti. David pa s svojo držo napoveduje Jezusovo ponižanje.
Prosimo Gospoda za milost – za vsakogar izmed nas, za vso Cerkev – za milost ponižnosti, pa tudi za milost, da bi razumeli, da ni mogoče biti ponižni brez ponižanja.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 1.2.2016)