Največja zapoved
Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Mt 22,34-40
Ponižnost, temelj ljubezni
Skušal sem se vživeti v Jezusov položaj. Spet preizkušanje! Ko jim je zaprl usta glede plačevanja davka, so iskali, kako bi ga zašili na duhovnem področju. Za svoj pokvarjeni namen jim pride prav celo vprašanje največje zapovedi. Res so dosledni v svojem početju. Ko ga hočejo zašiti, jih nič ne ustavi.
Ko nas k čemurkoli žene nevidna sila, tudi mi poznamo takšno brezkompromisnost, neustavljivo moč in neusahljivo željo, da bi prišli do konca. Žal so tudi naši cilji pogosto zgrešeni. In kje je v vsem tem Jezus.
Noro! Boga samega vprašajo, katera je največja zapoved. No, ni neumno, da ga vprašajo, noro je, da ga skušajo. Mogoče se bo ujel. In kaj naredi Jezus. Kot da ne čuti vse zlobe, vsega podtikanja in sprenevedanja pravi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.
Ko se vživim v njegov položaj mi je neverjetna njegova ponižnost. Kako to, da se ne razjezi in jih ne ošteje? Na vprašanje odgovarja, kot da ne opazi izzivanja. Pa ne le to. On, Bog sam, odgovarja naj ljubijo Boga. In kje je pri tem sam. Njega ni, govori v tretji osebi. Boga morate ljubiti! Kako lahko mirno vztraja v vsem preziru, ki ga nanj naslavljajo sogovorniki? Kako vzdrži? Preprosto zato, ker njegov cilj ni, da vzljubijo njega, da od njih požanje priznanje, ampak da izpolni Očetovo voljo, da izpolni načrt, ki ga je vanj položil Oče, Bog. Govori o Očetu, naj ga ljubijo in se umika v ozadje. Ne išče priznanja, hkrati pa vzgaja k ljubezni.
Kako čudovit okvir postavi Jezus s svojim zgledom najlepši zapovedi? Ponižnost! Prav v ponižnosti dobi ljubezen nadčloveško, božansko razsežnost. Če ljubimo brez ponižnosti, je to še vedno človeška ljubezen z goro preračunljivosti in simpatije. Če pa želimo, da bo ljubezen brezpogojna, darovanjska, brez ponižnosti ne bo šlo. To pomeni, da ljubimo, ko smo za ljubezen tepeni in osovraženi. Pravzaprav o pravi ljubezni lahko govorimo šele takrat, ko je ta na preizkušnji in če je okronana s ponižnostjo.
Tokrat bolj kratko. O ljubezni je mogoče povedati veliko praznih besed, a malo močnih in resničnih. Dati življenje za druge, to je ljubezen. Kdaj ga dajem, se sprašujem.
Pred dvema tednoma sem bila deležna pričevanja neke žene, katerega želim posredovati tudi vam.
Po poroki ji mož ni več dovolil obiskovati cerkve. Dva sinova je po petih letih zakona uspela dati h krstu. Kadar je šla k maši, ji je zagrozil, da ne bo več hodila v cerkev marmor lizat. Grde besede s strani moža o tistem, kar ji je bilo najdragocenejše, najbolj sveto.
Ker je možev odnos ni hranil, tudi ni več imela moči ljubiti, saj v takem odnosu človeška ljubezen tega ne zmore. Prosila je Jezusa, da bi čutila Njegovo ljubezen, da bi iz Nje zmogla ljubiti moža.
Vseh 30 let je molila in se postila in romala, ter svojo situacijo izročala Mariji, ter se za vse zahvaljevala. Da, zahvaljevala!
Eden od sinov si je ustvaril družino. Nekoč mu je svetovala: » Če ne bo Bog vzgajal tvojih otrok, jih ti tudi ne boš zmogel vzgojiti.«
Ves ta čas mu vera ni nič pomenila, saj mu v takih razmerah tudi ni mogla, vendar je nekega dne prosil mamo, naj poroma v Međugorje in prosi zanj, ker ga družabniki hočejo finančno zlomiti.
To je storila in o tistem nič več poizvedovala. Po enem letu pa ji je sin dejal, naj se pripravi, da se bosta šla k Mariji zahvalit, ker so se stvari uredile.
Po vrnitvi od tam, je poslal oba svoja sinova k verouku.
Svojemu očetu pa je na vprašanje, kam se njegova sinova tako z veseljem odpravljata odgovoril kar z njegovimi besedami : v cerkev marmor ... .
Tako Bog zaupno molitev, vztrajanje v dobrem, uporabi po Svojem načrtu.
Najti mora le pripravljenost nekoga, da se nesebično daruje in ne neha upati in ljubiti.
Lahko si predstavljate veselje te žene, ko je videla, kako se stvari obračajo v smer, ki si jo je vsa ta leta tako želela in za katero je toliko žrtvovala in premolila.
In lahko si tudi predstavljate, da je prav v tistem trenutku, vse njeno trpljenje in žrtvovanje dobilo smisel ter spoznanje, da ni bilo zaman.
Pri tem pričevanju pa je še posebej poudarila, da njeno prigovarjanje možu in sinu, naj kaj spremenita v odnosu do vere in Boga, ne bi prav nič koristilo, kvečjemu bi imelo še bolj buren nasproten učinek.
Zavedala se je, da ona nima moči, da bi jima z besedami spremenila njuni drži.
To zmore le Bog preko naših prostovoljnih podarjanj molitev, odpovedi, žrtev, skratka, z nesebično Ljubeznijo.
Kdaj ga dajem, se sprašujem.