Pokora odvzame Božjo kazen

Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« Lk 13,1‑9

Opravičujem se vsem, ki ste mogoče čakali na pridigo toliko časa. Spet vodim duhovne vaje in nisem uspel pridige zapisati in vsaj malo urediti. Upam, da komu s svojo nedoslednostjo ne bom dal povoda za opuščanje premišljevanja božje besede.

Kako gledamo na druge?

Jezusu so nekateri pripovedovali o Galilejcih in o onih, ki jih je ubil stolp v Síloi. Očitno je v njihovem pripovedovanju začutil nekaj, kar ga je izzvalo. Kaj? Drža pripovedovalcev je bila najbrž podobna drži, ki jo opisuje, ko govori, kako sta šla farizej in cestninar molit. Takole pravi: »Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ (Lk 18,11-12)«.

Mislim, da je drža nas kristjanov pogosto takšna: zaupamo vase, da smo pravični, in zaničujemo druge ali pa se sprenevedamo, da greha okrog nas in v nas sploh ne vidimo. Zdi se, da tudi odgovora nimamo na to, kako naj gledamo na tiste, ki so vsaj na videz slabši od nas. Kajti, če smo pošteni, je farizej verjetno govoril prav. Na zunaj je bil boljši. S čim pa naj se primerja, če ne s tem, kar vidi?

Uporaben odgovor najdem v priliki o talentih. Gospodar je razdelil talente:  »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval « (Mt 25,15). Gospodar je ob vrnitvi vesel tako prvega, ki je s petimi talenti pridobil pet drugih kot tudi drugega, ki je z dvema pridobil dva. Nezadovoljen je le s tretjim, ki ni naredil nič.

Ob pogledu na ljudi okrog sebe in ob misli nase, se mi zastavlja vprašanje: Ali vem, koliko talentov sem prejel in koliko sem jih že pridobil? Ali vem, koliko talentov so prejeli drugi in koliko so jih pridobili? Odgovor zame je preprost: Ne! Nikakor ne morem vedeti ne zase, ne za druge. Slutim lahko, da sem len in bi moral narediti več. Mogoče pa sem grozljivo len in sem glede na talente naredil strašansko malo! Kdo ima odgovor zame in za druge? Samo Bog.

Vsako postavljanje nad drugega je v tej luči zame čisto brezpredmetno. Jasno je le to, da mi nič ni jasno. Ta prilika mi pomaga, da se lahko oddaljujem od presojanja drugih, se ne postavljam nadnje in ne sodim.

Zaključek evangeljskega odlomka današnje nedelje pa govori še o nečem. Govori o skrbnem vinogradniku, ki vidi, da smokva ne obrodi, a mu je škoda zavreči mlado drevo. V sebi ohranja upanje, da bo vendarle prihodnje leto rodilo. Prilika nakazuje, da bo prihodnje leto v svojem sočutju in dobroti svoje upanje obnovil. To je podoba našega usmiljenega Očeta, ki se za razliko od nas, ne spotika nad nerodovitnostjo bližnjih, ampak naredi vse, da bi vendarle nekega dne obrodili.

Lepa spodbuda za postni čas. Ko opazimo, da naš bližnji ni rodoviten, naredimo vse, da ga ne bomo obsojali in gledali z viška. Lotimo se okopavanja, vendar z vso nežnostjo, da ne poškodujemo tistega, kar je že tako ali tako ranjeno. Mogoče bo zaradi naše ljubezni in sočutja vendarle zaživel.