Spominjam se, da smo se nekoč na zakonski skupini pogovarjali, da smo predvsem žene tiste, ki rade vedno znova pogrevamo spodrsljaje naših mož.
Tudi sama ugotavljam, kako težko mi je ohranjati dostojanstvo bližnjega. Kot bi najprej hotela izsiliti priznanje njegove napake, se ob tem počutila večvredno in že čakala, kdaj bo bližnji spet "pogrnil".
Vedno bolj spoznavam, kako težko mi je imeti pravo držo sočutja do bližnjega. Ker ne znam nase gledati kot na ljubljeno hči in v tem Očetovem pogledu najti pot sočutja in strogosti do sebe, me podobno meče vsepovprek tudi v odnosu do bližnjega.

Oj,

Meni se dogaja, da ženi vedno znova očitam (ne za ene in iste stvari, ampak kot bi imel na zalogi pripravljeno) šele takrat, ko tudi ona pokaže na moje napake. Kot bi imela neko vojno. Ko se tega zavedava (ali bolje povedano, ko nama je to predstavljeno) se ustaviva in poskušava z razčiščevanjem in pogovorom pred očitki. Je pa težko sprejeti opravičilo za nekaj, kar je v meni povzročilo bolečino. Kot da bi poleg opravičila želel še kakšno dodatno "nagrado".