»›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ ... Vzemite mu torej talent... Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

Kako trgičen konec, čeprav začetek ni bil tak. Gospodar je razdelil vsakemu po njegovih zmožnostih in odpotoval, da se ne bi čutili stalno nadzorovane in bi lahko svobodno trgovali z zaupanimi darovi. Tako lahko deli samo tisti, ki ljubi. Upošteva namreč sposobnosti posameznika in nikomur ne naloži več, kot je zmožen nositi. Jezus sam na drugem mestu pojasnjuje: »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48).

Razdelitev talentov, čeprav lahko za koga na prvi pogled krivična, je torej nadvse pravična in takšna bo ob koncu tudi sodba. Kje je potem problem? Evangelij zelo jasno nakazuje, da v našem odnosu do Gospodarja. Leni služabnik prav prestrašen pristopi zadnji in ker nima kaj pokazati, začne takoj obsojati. Za svoje zavoženo življenje naprti krivdo Gospodarju... Kako bedno življenje, preživeto v strahu in pod pritiskom stalnega občutka tiranije strogega in krivičnega Gospodarja, ki se lahko vsak čas vrne in bo zahteval nazaj to, kar je dal. Iz strahu, da ne bi kaj pokvarili ali pa izgubili še to kar imamo, je bolje da zakopljemo, da nam na koncu ostane vsaj to. Da slučajno ne pozabimo, kaj smo zakopali in kam, je treba pa tudi nad tem zakopanim talentom stalno bedeti in kaj je to drugega, kot življenje v temi in škripanje z zobmi zaradi strahu in jeze nad Gospodarjem ter zavisti nad tistimi, ki svobodno trgujejo in pridobivajo vedno več... Sodbo si z življenjem pišemo sami: "Iz tvojih ust te sodim, leni in malopridni služabnik."

"Da, vse je krivica, če se ne bomo ustavili. Bog je dobri Oče, ki nas ljubi. Vse kar dela je za nas dobro. Če si domišljamo, da smo modrejši od njega, da bolje vemo, kaj je krivica in kaj je poštenje, potem bomo vedno doživljali krivico... Naj bo veselje ali trpljenje, vse prihaja iz njegovih rok za naše odrešenje, za pravo svobodo, da bi zoreli v ljubezni. Njegova delitev ni nikoli nepoštena, je le težko dojemljiva. Dojeli jo bomo le, če bomo zaupali v njegovo ljubezen."

Tudi sama se ves čas zapletam v primerjanja, zavist, preštevanje in ocenjevanje, kaj vse ima bližnji in kaj vse meni ni dano. Krivica je, da imam naloge, ki jih bližnji nima; da moram poskrbeti, medtem ko drugi dela, kar mu paše; da se ne znam tako iskreno veseliti, kot bližnji; da moram v zakonu na nekaterih področjih garati, da je rezultat komaj opazen ali pa ga sploh ni; da ... Iz vseh teh krivic se potem rojeva nezadovoljstvo nad sabo, ki pa ga spravljam na bližnjega, torej najbližjega - moža. V takem stanju me vsako njegovo dejanje ali napaka jezi in spravlja ob živce. V vsem bi ga popravljala, nič ni dovolj dobro. Najslabše pa je, da se ga ne morem več veseliti. Postane mi breme in najraje bi ga nekam poslala. Ob tem spoznavam, kako hitro se na ta način v zakonu začnemo oddaljevati. Po komaj dobrih dveh letih zakona! Če ne sprejmem tako lepega kot težkega, ki mi je darovano od Boga, bo zakon postajal vse večja muka in krivica. Gospod, naj ne bo tako. Naj bo najin zakon prostor veselja nad sabo in drugim.

Tudi meni so poznani občutki v odnosu do moža, o katerih pišeš, Eva. Večkrat doživljam krivico, ker imam občutek, da v glavnem sloni vzgoja na meni. Že to ni dobro, ko doživljam vzgojo kot breme, namesto da bi se veselila mojega poslanstva. Poleg tega pa me jezi, da jaz vzgajam, mož pa je zraven in nič ne stori, ker se mu otrokovo obnašanje sploh ne zdi problematično. Ko tako gledam na situacijo, bom položaj samo še poslabšala in bo oddaljenost med nami samo še večja. Ko pa začnem razmišljati, kaj lahko naredim iz ljubezni do moža in otrok… in začutim željo po tem, da možu iz ljubezni pojasnim, da je za naju in otroke dobro, da vzgajava skupaj, zakaj je otrokovo vedenje problematično in da ga iz ljubezni do otroka ne smeva dopuščati… Ko on začuti (po mojem prav podzavestno), da sem tam iz ljubezni in ne iz jeze, se mi ne umakne in lahko greva skupaj naprej. Pomembno je, da sem pozorna na drobne situacije vsakdana in da se trudim iz ljubezni pristopat k možu, otrokom, bližnjim,… (v tem vidim pot, na tej poti pa tudi še velikokrat padam). Gospod, prosim, da nam pri tem pomagaš.

Tudi meni je vse hitro krivica. Zapletam se v primerjanje, jezo in nevoščljivost. Znova in znova se sprašujem: "Pa dobro. Zakaj ni v redu to, kar imam, in bi morala imet še ne vam kaj drugega? To zmorem nosit, dela imam že s tem preveč, če s tem, kar imam ne bom delela, se bo še to usmradlo, pa kaj me presneto tolko matra?" Ne vem. Nekje zadaj me sicer matra to, da se bojim da nisem dovolj dobra, da me ljude ne bodo imeli tolko radi, če ne bom še tega in tega znala al pa nardila al ... ma se mi zdi kar nekej. Saj vem, da me imajo drugi radi. Najbrž gre za tekmovanje. Kaj bom pa s tem? In če bom najboljša, kaj potem? Nič. Nula. Prazno. Mislim, da je najbolje, da si že prej kot sploh začnem kaj neumnega razmišljat rečem, da je to brez veze. Sej mi bo potem še vedno hodilo po glavi, ampak skušam vztrajat pri tem, da nima nobenega smisla. Pri tem mi veliko pomaga, če imam kakšen dober stavek v glavi. Za naprej bom skušala obdržati tole:

Ne, Oče ni trd človek, je ljubeč in sam trpi, da bi mi živeli. Vse kar dela je za nas dobro. Če si domišljamo, da smo modrejši od njega, da bolje vemo, kaj je krivica in kaj je poštenje, potem bomo vedno doživljali krivico.

Tudi meni je vse zgoraj našteto dobro poznano. Težko vidim, da je Oče dobri Oče. Saj teoretično že vem - logično, da je Bog dober itd., ampak če sem pozorna, ob teh besedah - Oče je dober - nekako zakrknem, nekaj sivega se zbudi v meni. Občutek kot: "Ja, ja, zakaj je potem do drugih boljši od mene." ali kaj podobnega. Če nisem pozorna na svoje misli, se lahko kaj hitro ob bolečini prelevijo v pravo vojno krivice. Najbolj ob tem, da je dal drugim več, ker jih ima rajši. In da mene pravzaprav ne more imeti rad. Da me ne potrebuje, da je zanj vseeno - ali obstajam ali pa ne.

Najbolj pa me je zadelo, da so zaradi krivice najemniki vinograda gospodarjevega Sina UBILI. Kolikokrat jaz ubijem nekoga s tem, ko ne verjamem, da me ima rad! Kolikokrat ubijem odnos s tem! Kolikokrat jaz ne morem zaživeti zaradi tega, ker je v meni jeza in sovraštvo, ker ne morem verjeti v ljubezen.

Gospod, pomagaj mi verjeti v Tvojo dobroto in neizmerno ljubezen!