Odpuščanje na križu.
»Jezusove besede, ki jih je izgovoril med svojim trpljenjem, dosežejo svoj vrh v odpuščanju: 'Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo' (Lk 23,34). To niso samo besede, saj postanejo konkretno dejanje z odpuščanjem 'dobremu razbojniku', ki je bil ob njem. Evangelist Luka pripoveduje o dveh hudodelcih, ki sta križana skupaj z Jezusom, a nanj se obrneta z dvema nasprotnima si držama.
Jezus ostane na križu … in nas reši
Prvi ga žali, kot to počnejo poglavarji ljudstev, pri tem pa ga žene obupanost: 'Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!' (Lk 23,39). Ta krik dokazuje človekovo tesnobo pred skrivnostjo smrti in tragično zavedanje, da je samo Bog lahko osvobajajoči odgovor. Zato je nepredstavljivo, da je Mesija, ki je poslan od Boga, lahko na križu in ne naredi ničesar, da bi se rešil. Niso razumeli skrivnosti Jezusove žrtve. A Jezus nas je rešil ravno s tem, da je ostal na križu. Vsi vemo, da ni lahko ostati na križu, na naših malih vsakodnevnih križih. Jezus pa je ostal na tistem velikem križu in v tistem velikem trpljenju; in tam nas je rešil, tam nam je pokazal svojo vsemogočnost in tam nam je odpustil. Na križu se izpolni Jezusovo darovanje ljubezni in od tam za vedno izvira naša rešitev. S tem, ko umre na križu, nedolžen med dvema zločincema, potrdi, da Božja rešitev lahko doseže vsakega človeka v vsakem položaju, tudi najbolj negativnem in bolečem. Božja rešitev je za vse, nihče ni izključen. Tudi Cerkev je za vse, predvsem pa je za 'hudobne', kajti Cerkev je usmiljena.
Nihče ni izključen iz njegovega odpuščanja
Ta čas milosti in usmiljenja nas spominja, da nas nič ne more ločiti od Kristusove ljubezni! Vsakemu, ki je priklenjen na bolniško posteljo, ki živi zaprt v zaporu, ki je ujet v past vojne, želim reči: Glejte Kristusa! Bog je z vami, z vami ostaja na križu in se vsem daje kot Odrešenik. On spremlja vse nas … Vi ki zelo trpite, križan je bil za vas, za nas, za vse. Pustite, da moč evangelija prodre v vaše srce in vas potolaži, vam podari upanje in globoko gotovost, da nihče ni izključen iz njegovega odpuščanja. Bog odpusti vsakemu, tudi tistemu, ki je v življenju naredil najslabše stvari, če se le približa Jezusu, skesan in pripravljen, da ga objame.
Kako Jezusa prositi odpuščanje
Drugi hudodelec je tako imenovani 'dobri razbojnik'. Njegove besede so čudovit primer kesanja, so strnjena kateheza, ki uči, kako Jezusa prositi odpuščanje. Dobri razbojnik se najprej obrne na svojega tovariša: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?' (Lk 23,40). Tako izpostavi izhodišče kesanja: bojazen pred Bogom. Tu ne gre za strah, ampak otroško bojazen pred Bogom, za spoštovanje, ki ga moramo imeti, ker je on Bog. Dobri razbojnik pokaže na temeljno držo, ki odpira za zaupanje v Boga: zavedanje njegove vsemogočnosti in njegove neskončne dobrote. To spoštljivo zaupanje pomaga, da naredimo prostor za Boga in se zanašamo na njegovo usmiljenje.
Za enega pohujšanje, za drugega temelj vere
Dobri razbojnik zatem izreče Jezusovo nedolžnost in odkrito prizna svojo krivdo: 'In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega' (Lk 23,41). Jezus je torej na križu, da bi bil s krivimi. Po tej bližini jima ponudi rešitev. To, kar je za poglavarje in za prvega razbojnika pohujšanje, je za drugega»temelj njegove vere. In tako dobri razbojnik postane priča milosti; zgodilo se je nepredstavljivo: Bog me je ljubil do točke, da je zame umrl na križu. Sama vera tega človeka je sad Kristusove milosti. Njegove oči v Križanem motrijo Božjo ljubezen do njega, ubogega grešnika. Ta razbojnik je bil zares razbojnik, vse življenje je kradel. A na koncu, ko je skesan gledal Jezusa, tako dobrega in usmiljenega, mu je uspelo 'ukrasti' nebesa - bil je dober ropar.
Dobri razbojnik – vzor za kristjane in za Cerkev
Na koncu se dobri razbojnik obrne še naravnost na Jezusa in ga prosi za pomoč: 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' (Lk 23,42). Pokliče ga po imenu, z zaupanjem, in tako prizna, izpove tisto, kar njegovo ime tudi pomeni 'Gospod rešuje'. Ta človek Jezusa prosi, naj se ga spomni. Koliko nežnosti je v tem izrazu, koliko ponižnosti! Je potreba človeškega bitja, da ne bi bil zapuščen, da bi mu Bog bil vedno blizu. Na ta način obsojenec na smrt postane vzor kristjana, ki se izroči Jezusu … in tudi vzor Cerkve, ki pri bogoslužju veliko krat kliče Gospoda, rekoč: 'Spomni se … Spomni se … Spomni se svoje ljubezni …'.
'Jezus, Jezus, Jezus …'
Medtem ko dobri razbojnik govori v prihodnjiku: 'ko prideš v svoje kraljestvo', pa Jezus govori v sedanjiku: 'danes boš z menoj v raju'. V uri križa Kristusovo odrešenje doseže svoj vrh, njegova obljuba dobremu razbojniku pa razodene izpolnitev njegovega poslanstva: rešiti grešnike. Na začetku svojega delovanja je Jezus v nazareški shodnici napovedal 'jetnikom oproščenje' (Lk 4,18); v Jerihi, v hiši grešnika Zaheja, pa je izjavil, da je 'Sin človekov prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno' (Lk 19,9). Na križu, ki je zadnje dejanje, potrdi uresničitev tega odrešenjskega načrta. Od začetka do konca se je razodeval kot Usmiljenje, dokončno in neponovljivo utelešenje Očetove ljubezni. Jezus je zares usmiljeno obličje Očeta. Klicanje Jezusovega imena je kratka molitev, ki jo lahko izrečemo velikokrat čez dan. Trikrat ponovimo skupaj: Jezus, Jezus, Jezus!« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 28.9.2016)
Kateheza med splošno avdienco: Odpuščanje na križu
»Z veseljem sprejemam slovenske romarje, še posebej vernike iz škofij Celje, Murska Sobota in Novo mesto skupaj s svojimi škofi. Dragi bratje in sestre, naj prehod skozi sveta vrata poživi vašo vero ter okrepi vašo pripadnost cerkveni družini. Medtem ko vam zaželim, da bosta Božje usmiljenje in ljubezen vir vašega apostolata, iz srca podeljujem vam in vašim družinam apostolski blagoslov. Hvaljen Jezus in Marija.« (Papež Frančišek na Trgu sv. Petra, 28.9.2016)
Papež Frančišek: Z veseljem sprejemam slovenske romarje