Pomnôži nam vero!
Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« Lk 17,5-10
Vera?!
V Marijinem mesecu oktobru smo, zato je mogoče še najbolj primerno, da se ob prošnji učencev: »Pomnôži nam vero!« vprašamo kar ob Mariji, kako je ona v polnosti živela iz vere in kako naj njen zgled prenesemo v svoje življenje. Pred menoj se zariše šest dogodkov, ki jih lahko združim v pare in nastanejo trije temelji Marijine vere.
- 1. Ob angelovem oznanjenju se je Marija prestrašila, a ni podvomila, da jo Bog nagovarja. Boji se le, da ne bo kos nalogi in da je ne bi slučajno razumela narobe. Veseli se Božje bližine in to veselje prenese tudi teti Elizabeti.
Kaj ta dva dogodka oz. njene besede v teh dveh srečanjih govorijo o njeni veri?
- Da je svoje življenje neprestano naravnavala ob misli na Boga.
- njene misli niso bile njene, ampak vedno preverjene ob Bogu,
- imela je svoje želje in svoje načrte, a jih je bila pripravljena vedno podrediti božjim,
- zelo jasno se je zavedala posledic, nenavadnega spočetja, a je popolnoma zaupala,
Zanjo je bila vera: Izpolniti božji načrt.
Kako je to zmogla?
- Bog ji je dal hrepenenje po njem, ona pa je ta hrepenenja gojila:
- s premišljevanjem božje besede in molitvijo,
- z ohranjanjem živega stika s svojimi hrepenenji in željami ter neprestano borba, da jih uresniči.
- 2. Ob rojstvu in na begu v Egipt Marija kljub preizkušnjam in stiskam ne podvomi v božjo ljubezen.
Kaj ta dva dogodka oz. njene besede v teh dveh srečanjih govorijo o njeni veri?
- Vera zanjo nikakor ni stvar prestiža, boljšega položaja, pomembnejše funkcije ali česa podobnega, ampak vedno so ji preizkušnje zaradi zvestobe popolnoma logične:
- kakor so bili preizkušene preroki, bo vsak, ki mu bo zvest,
- kakor je Bog poskrbel za njeno ljudstvo, da je ohranilo svojo vero in identiteto, bo tudi ona zmogla,
- Bog vedno ljubi, tudi če dopušča trpljenje
Trpljenje in preizkušnje so za Marijo sestavni del vere!
Kako je to zmogla?
- Z neprestanim obnavljanjem zavesti, da je Bog dober,
- S trdim delom in odpovedovanjem.
- 3. V templju in v Kani Galilejski Marija pokaže, kako normalna ženska, žena in mati je. Razmišlja v okvirih takratne vzgoje, tradicije in preprostih vsakdanjih odnosov. Od Jezusa kot otroka pričakuje, da jo uboga in posluša tudi Jožefa. Vzgoja teče po ustaljenih običajih, a se pri običajih ne ustavi. Tudi pri svatovanju je zvesta lepi tradiciji in je očitno z veseljem na svatbi. Tudi ko je le med povabljenimi, ne pozabi na zavzeto držo, v kateri ne spregleda stiske in ne ostane ravnodušna.
Kaj ta dva dogodka oz. njene besede v teh dveh srečanjih govorijo o njeni veri?
- Kljub izrednim nalogam, ki jih Bog človeku zaupa, vera v prvi vrsti zahteva človekovo normalnost. Ta pa je posebej v tem, da je vse, kar je Bog ustvaril lepo in vredno veselja.
Vera življenje posveti in naredi še lepše.
Kako je to zmogla?
- Marija goji pogled na svet, v katerem se odraža trdno prepričanje, da je vse, kar imamo božji dar. V tem pogledu je polna veselja in pozorne skrbi do bližnjega.
To je nekaj preprostih misli o Marijini vere. Gospod pomnoži nam vero, so rekli apostoli. Prosimo ga tudi mi, da bo naša vera še bolj kot doslej:
- v izpolnjevanju božjega načrta, kot najboljše poti do naše resnične sreče,
- v sprejemanju trpljenja v zavesti, da nas Bog ljubi,
- v veselju nad vsakdanjimi stvarmi, ki v božji luči postajajo še lepše.
Vztrajajmo ta mesec ob Marijinem zgledu. Kraljica rožnega venca, prosi za nas.
Že od letošnjih februarskih duhovnih vaj v naši skupnosti me, še močneje kot dotlej, nagovarja Marijina vera, ki se v povsem preprostem vsakdanjem življenju žene in matere, ki ji ni prizaneseno s preizkušnjami, kaže:
- v izpolnjevanju božjega načrta,
- v sprejemanju trpljenja,
- v veselju nad vsakdanjimi stvarmi.
Hvala, Peter, za to lepo pridigo o Marijini veri! Hvala tudi za vse, kar si delil z nami v sobotnem nagovoru in pogovoru ob duhovni obnovi prav na to temo!
V povezavi s prošnjo apostolov v nedeljskem evangeliju: »Pomnoži nam vero« (Lk 17,5), me je pa zelo nagovorilo tudi razmišljanje papeža Frančiška:
»'Pomnoži nam vero!' To je lepa prošnja… A Božji odgovor je presenetljiv in tudi v tem primeru preobrne prošnjo: 'Če bi imeli vero …' On je tisti, ki od nas zahteva, da bi imeli vero. Kajti vera, ki je Božji dar in za katerega je vedno treba prositi, mora biti zmeraj negovana tudi z naše strani. Ni čarobna sila, ki se spusti z neba, ni dota, ki bi jo prejeli enkrat za vselej, niti ni nekakšna super-moč, ki služi reševanju problemov življenja. Vera, ki bi koristila zadovoljevanju naših potreb, bi bila namreč sebična vera, popolnoma osredotočena na nas same. Vere se ne sme zamenjati z dobrim počutjem, s tem, da smo potolaženi v duhu, ker imamo v srcu nekaj miru. Vera je zlata nit, ki nas povezuje z Gospodom, čisto veselje, da smo z Njim…; je dar, … ki obrodi sad, če prispevamo svoj delež. In kateri je naš delež? Jezus nam da razumeti, da je to služenje… Vere in služenja ni mogoče ločiti. Sta tesno povezana… Kadar se vera prepleta s služenjem, se srce ohranja odprto in mlado, ter se razširi v delanju dobrega. Takrat vera, kakor pravi Jezus v evangeliju, postane mogočna in dela čudovite stvari. Če hodi po tej poti, zori in se krepi; pod pogojem, da ostane vedno združena s služenjem… Toda kaj je služenje?... Življenje v polni razpoložljivosti, brez preračunavanj in brez koristi. In zakaj je Jezus tako zahteven? Ker nas je On tako ljubil, da je postal naš služabnik vse do konca.«