Te dni veliko razmišljam o nedeljski pridigi in se o njej pogovarjam z bližnjimi.

Moje razmišljanje se vrti okrog misli: Bogu hvala, ko gre vse narobe. Če pogledam v preteklost svojega življenja lahko rečem hvala za nekatere težke dogodke. Takrat, ko so se dogajali, tega nisem zmogla. Še moliti nisem mogla.

Potem pa, kje je meja, ko gre vse narobe?

To kar bom pisala v nadaljevanju ni provokacija. So vprašanja , ki me begajo in na katere ne najdem pravega odgovora.

Spomnim se na starše, ki so pred leti v prometni nesreči, ko so se vračali z duhovnih vaj na Mirenskem gradu izgubili tri otroke, ker se je v avtomobil zalezel pijani voznik. Bi morali reči Bogu hvala za to?

Spomnim se križevega pota za preganjane kristjane in primera, ko so triletno deklico vzeli staršem in jo dali pohotnemu starcu.

Bi morali starši reči Bogu hvala?

Težko to pišem, kaj šele, da bi sprejela, da spada to k hvaležnosti.

Razmišljam , da gre hvaležnost z roko v roki z ljubeznijo, ki prihaja od Boga. Kar je dobro za nas, ve le Bog. Na nas je, da iščemo božjo voljo. Za vse trpljenje, ki prihaja na nas zaradi zla, pa se Bogu ne zahvaljujemo.

Pri tem si predstavljam odnos med starši in otroci. Starši iz ljubezni do otroka, otroku marsikaj odrečemo in mu ne dovolimo, od njega zahtevamo kar mu ni všeč, pa je vendarle dobro zanj. Otrok tega ne razume in mu je težko biti hvaležen.

Iz staršev pa lahko prihaja zlo in otroka na različne načine trpinčijo. Tu pa ni več ljubezni in za taka dejanja ni hvaležnosti.

Se opravičujem, da se vmešujem v debato, saj moj odgovor ne bo zadovoljiv, niti noben odgovor, ki se tiče vprašanja obstoja zla, ne more biti popolnoma zadovoljiv. Verjamem, da bodo Peter in drugi znali bolje pristopiti k vašemu vprašanju, gospa Marta.

Zlo nikoli ni od Boga, zato se Bogu zanj tudi nikoli ne moremo zahvaljevati. Vendar Bog zlo dopušča, saj tako visoko ceni človeka in njegovo svobodno voljo. A celo, ko se človek zelo od blizu sooči z zlom in mu zre oči, v tem dvoboju s silami teme ni sam. Ob njem je vedno Bog in za to se Mu človek vedno lahko zahvaljuje. Ali je človek v tako težki situaciji tega sposoben, je drugo vprašanje. Sam osebno se v življenju, priznam, še nisem srečal s tako težkimi situacijami, o katerih pišete, zato zna biti moje razmišljanje zelo suho in teoretsko naravnano, morda celo nesočutno. Vendar me take zgodbe vedno znova zabolijo in se sprašujem, kako se nanje odzvati.

Pri sebi sem prišel do odgovora, da Bog takšne tragične dogodke dopušča zato, da človeku nakaže, da ta svet ni naše dokončno bivališče, da nič na tem svetu ni absolutno. Da bomo doma šele, ko bomo prišli k Njemu. A vendar, a nam ni, paradoksalno morda, ob takšnem spraševanju Bog obenem daleč in obenem neznansko blizu?

Hvala, Rok, da si pomagal z odgovorom. Sam zadnje čase razmišljam še bolj radikalno, glede tega ali Bog zlo dopušča ali ga stori. Zdi se mi, da smo z logiko dopuščanja prešli v stanje, ko pozabimo, da je Bog gospodar vsega, tudi nad Satanom. Torej, če dopusti, je to zlo na nek način v njegovem načrtu. Nam pa se zdi, da mu je to ušlo iz rok. Prepričan sem, da Bog zlo dopusti - če ga lahko prepreči in v to verjamem, da ga lahko, pomeni skoraj isto, kot da ga stori, - vedno ZA DOBRO! Kot npr. pri Niku Vujičiču (intervju, ki ga je dodala Urška), zlo 'stori' da se iz povprečnega človeka razvije čudovit pričevalec, prava božja podoba.

Zlo torej Bog vedno lahko prepreči, a ga ne, torej je skoraj enako kot da ga stori. A to zlo v nobenem primeru ni za pogubljenje, za samo trpljenje, ampak za bolj polno življenje, vstajenje iz povprečja v svetost. Če pomislim na trpljenje v koncentracijskih taboriščih nacistov. Mar ni Bog sam dovolil, da npr. atentati na Hitlerja niso uspeli, mar ne bi mogel brez da bi vzel svobodno voljo človeku, doseči smrt diktatorja?! Saj bi lahko umrl tako ali drugače. Mar ni življenje v božjih rokah. Torej je v božji luči tudi zlo dobro. Dobro zaradi dosege svetosti, tistega več. Zlato se prečiščuje v ognju, ljubezen v trpljenju, svetost raste, ko raste zaupanje v Boga - kdaj, če ne v trpljenju.

Vsekakor kruta božja logika, a verjamem, da se ne moti. Težko pa si stvari oprijemljivo razlagam drugače, kot sem napisal. Verjetno me do smrti čaka še kaj hujšega, kar sem že preživel. Upam, da bom v trpljenju zaupal, da ima Bog vedno prav, da mu bom lahko rekel: "Hvala!", tudi ko bo videti vse narobe.

Vesela pridige in komentarjev, bi rada podelila še nekaj svojih misli.

Zame je iskrena hvaležnost vedno vprašanje ponižnosti. Samo tisti, ki se zaveda, da sam iz sebe ni nič in ničesar nima, kar bi mu ne bilo podarjeno, zna biti zares hvaležen, ker sebe samega in vse, kar prejema, doživlja kot dar, kot obdarovanost. Takemu tudi, ko se mu zgodi nesreča, ni tako težko ponavljati s svetopisemskim Jobom: »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli? Gospod je dal, Gospod je vzel, bodi hvaljeno Gospodovo ime!«

Kdor se doživlja kot gospodar, se tako tudi vede, ker mu je samoumevno, da ima vse, kar mu pripada in če nečesa še nima, to doživlja kot krivico. Tak človek ne čuti, da bi moral biti komurkoli za karkoli hvaležen; še najmanj za trpljenje, nesreče in preizkušnje. Če pa se že kaže hvaležnega, je pa to res trgovina (da dobi še več) ali pa videz (da izpade lep).

Zelo se najdem v vprašanjih, ki se zastavljajo Marti in popolnoma se strinjam s tem, kar razmišlja Rok, da namreč 'Bog ne dela zla in se mu za zlo ni treba zahvaljevati'. Je pa naš problem predvsem ta, da smo kar prepričani, da mi vemo, kaj je dobro in kaj je zlo. Sv. Pavel v Pismu Rimljanom pravi, da Bog »svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse«. Kaj je za nas lahko hujše zlo, kot popolnoma nedolžnega človeka z lažnimi pričami obsoditi na smrt, ga zasmehovati, pljuvati vanj, ga razmesariti z bičanjem, ga tako zdelanega vleči, obloženega s križem, vse do Kalvarije in ga tam vpričo podivjane množice in pred očmi lastne matere pribiti na križ. Sploh obstaja hujše zlo? In Jezus je v agoniji, tako strašni, da je potil krvavi pot, prosil Očeta: »Očka, če je mogoče, naj gre to trpljenje mimo mene, vendar naj se zgodi Tvoja volja.« Jezus sam jasno govori o Očetovi volji, ne o Njegovem dopuščenju.

Tudi sama doživljam, kot pravi Peter, da smo z učenjem o Božjem dopuščenju vnesli v naše verovanje cel kup zmede. Samo zato, da bi sebi olajšali razumevanje zla v svetu, smo iz Boga naredili enega dobrohotnega možička, ki si na vso moč prizadeva, da bi nam šlo v vseh pogledih dobro, vendar pa dopušča tudi zlo, ker svojemu nasprotniku hudiču ne more preprečiti, da bi ga delal… Če bi to bilo res, bi verjetno rekli, hvala lepa za takega boga.

Bolj kot se mi nabirajo leta, bolj mi je jasno, da ima trpljenje, ki je sprejeto in darovano, neprecenljivo vrednost, a kljub temu ostaja skrivnost. Vsak dan se najde kaj, kar doživim kot zlo (in samo v sebi je zlo – npr. laž, hinavščina, nevoščljivost, ljubosumje, zlorabljanje, nasilje…) in me jezi in boli, pa vendar, ko s tem pridem pred Gospoda, ne morem drugače kot reči: »Ti že veš, zakaj je zame to dobro.«

Zanimivo, da v molitvi celo sama »zlo« poimenujem: »zame dobro«…

Rok, Peter in sestra Slavica hvala za vaša razmišljanja.

Mogoče je moj problem v tem, kako razumem zahvalo, da si ob misli,Bogu hvala, ko gre vse narobe, predstavljam , da se moram zahvaliti za stvari, ki so šle narobe, za hude stvari, ki so se zgodile.

Sestra Slavica, tudi jaz sem se včeraj zjutraj spomnila na Joba in njegov odnos do trpljenja in Boga.

Potem sem razmišljala o naši nebeški materi Mariji. Ona je zapela hvalnico, ko je obiskala Elizabeto in je pod srcem nosila Jezusa. Pod križem pa ni rekla Hvala  ti Bog, ker so to naredili z Jezusom. Pa tudi Jezus ne reče Očetu Hvala ti Oče za to, kar so naredili z mano.

Potem mi je v misel prišla molitev, ki jo molijo anonimni alkoholiki : O, Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, kar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje.

In tako mislim, da bi se zahvala lahko glasila. Nebeški Oče, hvala ti za moč, da sem sprejela, kar nisem mogla spremeniti. Hvala ti za pogum, da sem spreminjala, kar sem lahko in hvala za modrost, da sem lahko razlikovala to dvoje.

Kako lepo, Marta!

Hvala za tako lepo zahvalno molitev!

Lepo mi je, da razmišljanja delimo. Naj tole ne zgleda kot provokacija, ampak Marta, kaj pa narediš potem s tistim, česar ne moreš sprejeti?

Jaz skušam reči (potem, ko se npr. neham jeziti), Bog hvala ti tudi za tisto, kar se mi zdi nesmiselno. Verjamem, da je prav, ker vse vodiš ti. Hvala ti tudi za to preizkušnjo in trpljenje. Hvala ti za to, da trpim, ker ne morem sprejeti. Pomagaj mi, da bom sprejel in se v tebi umiril. Saj vem, da je mogoče najti mir samo v tebi, pravo modrost in razumnost samo v tebi. Hvala ti, da me tega učiš, čeprav mi čisto nič ne paše. AMEN ;)

Lep pozdrav!

Tudi sama se prepoznam v tem, kar si napisal, Rok. Sploh glede tega, da pravzaprav ne morem reči, da sem v življenju veliko pretrpela. Kljub temu o tem veliko premišljujem zadnje čase. A bi oz. bom uspela ohranit ljubezen do Boga, do bližnjega, če ali ko se bom morala soočiti s trpljenjem, podobnim kot ga opisuješ ti, Marta? Ali ne bom zlezla v temo krivice, sovraštva, samopomilovanja, zagrenjenosti ... Če ne prej, ko bom ostarela obležala v postelji?

Sicer bolj malo berem, med porodniško pa mi je vendarle upselo prebrati dve knjigi: V golagu s Kristusom, in Pesem za Nagasaki. Trpljenje, ki ga opisujeta, je grozljivo. Še težje je, ker se trpljenje stopnjuje in ko misliš, da hujše ne more biti, pade atomska bomba!  Dobesedno. Sredi vseh grozot najdeta oba junaka Boga, sebe, ljubezen, mir. In tudi za bralca sta obe kjnigi velika tolažba, eno veselje in upanje lahko najdeš. Tako se mi včasih zgodi npr. tudi na Soči, kjer prostovoljci pomagamo otrokom, ki so poškodovani, imajo posebne potrebe, bolni... Res, skrivnost trpljenja.

Vse je dar od Boga. Mi smo majhni, On je vse. Ko nam gre dobro, se ta resnica hitro skrije. Verjetno je zato potrebno trpljenje. Ne vem.

Peter, hvala za tvojo molitev. Občudujem te, da se tako zahvaljuješ in tako živiš. Mislim, da bi bilo dobro, da tvoja molitev ne bi ostala zapisana samo na forumu ampak bi ob primerni priliki bila posredovana tudi ljudem, ki pridejo k maši. Mislim, da take osebne izpovedi ljudi nagovarjajo in jim dajo pogum.

Jaz se  zaenkrat  lahko zahvalim le  za moč, ki jo dobivam od Boga.

Sprašuješ, kaj naredim, ko ne morem sprejeti? Najprej sem se ob tvojem vprašanju spomnila na taščo. Ko je zbolela za rakom na prsih, je rekla : Saj bi bolezen dala kam drugam, če bi lahko. Pa ni možno in tako sem jo sprejela.

Ko sem pred tem, da moram sprejeti, da ni druge poti, potrebujem Njegovo moč. Moč, da grem skozi obup, upiranje, jezo  do sprejemanja.  Vse premorem v njem, ki mi daje moč, pravi tudi sveti Pavel.

Marta, saj moliva zelo podobno. Sam tega, kar sem ti napisal, ne izgovarjam kot obrazec. Samo zapisal sem, po kakšni logiki skušam priti na svetlo, ko me zagrne tema. In ta logika je čisto taka kot tvoja, no Pavlova ;) Vse premorem v njem, ki mi daje moč. Midva se s svojim slabostmi še ne hvaliva kakor on, učiva pa se biti vesela, kadar sva sita in kadar lačno. To je pot. Sem vesel, da smo lahko na tej poti skupaj. Vse dobro!

Hvala vsem, dobro je biti z vami. Marta