Večja pravičnost

O postavi

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

O jezi

»Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

O prešuštvu

 »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«

O ločitvi

»Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«

O prisegi

 »Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Večja pravičnost

Vedno, ko preberem ta odlomek, o jezi in prešuštvovanju, si mislim, da bi bilo pošteno, da kar vstanemo in gremo domov. Če bi že kdo uspel priti nazaj, bi bil najbrž slep in kruljav. Jezus zagotovo misli zelo resno, vendar se je kot običajno, dobro vprašati, v kakšni luči naj razumemo njegove besede.

Lahko si predstavljamo, kako so Jezusa napadali farizeji in pismouki, ko je kršil sobotni počitek in ozdravljal tudi ob sobotih. Jedel je s cestninarji in grešniki, odpuščal je javnim grešnikom in se nad njimi ni zgražal, kot je bilo v navadi tj. prav in pošteno po postavi. Jezus se je zavedal, da hodi po tankem ledu, ko skuša naredi postavo pravično in človeško hkrati, ob enem pa naj je ne poruši. Glede sobote je jasno povedal, da ne ukinja sobote, a opozarja na prvenstvo, ki ga ima človek v stvarstvu. Ni človek v službi sobote, amapk sobota mora biti v službi človeka.

No, danes nam verjetno skuša povedati nekaj o grehu. Mogoče najbolj bode v oči dvoje: glede jeze in glede prešuštva. Iz odlomka izvemo, da je skoraj vsaka jeza in ostra beseda že razlog za pogubljenje. Na drugi strani pa je vsak pogled lahko tako grešen, da je bolje, da si izderemo oči. Kaj nam želi Jezus s tem povedati? Da bi to razumeli, si poglejmo druga mesta, ki govorijo o njegovem odnosu do jeze in spolnosti.

Spomnimo se, da se Jezus v templju razjezi, splete bič in prevrne mize menjalcem in prodajalcem živali. Lahko si predstavljamo, da ni bil čisto tiho in njegove besede niso bile ljubkovalne. No, kaj vse je Jezus izrekel farizejem in pismoukom lahko pogledamo skozi evangelije. Večkrat jih imenuje hinavci, gadja zalega, otroci hudiča … Kako to, da na eni strani grozi z najhujšimi kaznimi in celo s pogubljenjem vsakemu, ki bo rekel bratu tepec ali norec, sam pa ne izbira besed, ko graja svoje sogovornike?

Poglejmo, kako gleda na prešuštvovanje. Spomnimo se dogodka, ko mu farizeji in pismouki pripeljali ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. Po današnjih besedah bi lahko pričakovali, da bo prav takoj ustregel tožiteljem, ki pravijo, da postava take naroča kamnati. On pa se skloni po tleh in pripomni: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Na koncu, ko ostane sam z ženo, ji reče: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Spomnimo se še drugega dogodka, kjer Jezus farizejem in pismoukom, ki so se imeli za pravične, pove priliko o izgubljenem sinu. Ko mlajši sin, po besedah starejšega sina »zapravi denar z vlačugami in uničil očetovo premoženje«, mu on zakolje pitano tele.

Današnji evangelij je torej mogoče prav razumeti le v okviru vsega Jezusovega učenja, sicer je nevarno, da doseže ravno nasprotni učinek. Mislim, da ga je skozi zgodovino Cerkve, dejansko dosegel. Kakor smo pozabili pravi namen prilike o izgubljenem sinu, ki je bila namenjena farizem in pismoukom, tj. 'starejšim sinovom', smo se vedno zgražali nad vsakim prešuštvom in 'neolikano' jezo. Tega Jezus ni učil in tega namena nima niti z besedami v današnjem evangeliju. Njegova želja je, da bi poudaril, kako globoko seže povabilo k svetosti. On se ne zadovolji z lepim vedenjem in uglajenim videzom. Ne, on hoče, da je naše srce resnično čisto. Torej, ko odpušča prešuštnici, ne pravi, da greh ni problem, ampak opozarja, da smo vsi zaznamovani z grehom. Vsi bi bili slepi in kruljavi, če bi bil božji namen kaznovati, ne vzgajati. Ker pa nas ljubi, nam odpušča.

Naša naloga torej ni skrbeti za še lepši videz, ampak za globoko spoznanje lastne grešnosti. Njegovo oznanilo ni namenjeno očitanju, ampak globokemu sočutju. Je povabilo k spreobrnjenju, ki ni nikoli dokončano. Vsekakor s svojo držo jasno kaže, da si ne želi lepega videza, niti potlačevanja naših grehov. Hoče svobodne ljudi, zaveda se naše nemoči, prav zato pa je tukaj. Priznajmo si svojo grešnost in se veselimo božje ljubezni. Pot spreobrnjenja je pot kristjana, lep videz pa je naloga pismoukov in farizejev. Stopimo torej še odločneje na pot Jezusovih učencev.