Gotovo je prva skušnjava, ki mi onemogoča pot v odnos strah, kaj bo z odnsom, če delim to, kar čutim, kar se mi dogaja. Sploh če so to bolj negativne stvari;). Drži me strah, da me drugi ne bo mogel/hotel razumeti in bom s svojo bolečino še vedno sama, le da bom še bolj ranljiva, ker bo zanjo vedel tudi bližnji. Gotovo je prisotna želja po iskanju resnice v odnosu, hkrati pa tudi napuh, ki podkrepi strah, kaj če ima drugi prav?!

Njahujše so zame slike o drugem, ki mi preprečujejo pot v odnos - drugi me ne mara, za drugega sem nepomembna, drugemu sem odveč in v napoto, drugi zame nima časa ... kup nesresničnih obtožb, kako je drugi kriv in čuden, da jaz ob njem ne morem biti to kar sem, da se ne morem izrazit ... in da je kao bolje biti sam, da ne bo še huje bolelo.

V resnici en sam napuh in egoizem.

Eno past, ki nas oddaljuje od odnosov je sigurno beg v delo. Se zavedamo, da tudi delo je potrebno opraviti. Včasih pa se radi umikamo v opravila, da se nam ni potrebno ukvarjati z drugimi. To se mi zdi tudi ena skušnjava, ki spremlja tudi mene.

 Zame je skušnjava v strahu, da ne bom sprejeta, če bom izrazila, kaj me boli, kaj čutim, si želim, sploh če mi ni prav jasno, zakaj me boli, tako čutim, si želim. V tem se umikam, a postajam vedno bolj ujeta. Bolj kot se umikam, bolj sem sama, večji je strah, bolj se vrtim okrog tega in posledično okrog sebe in se zaciklam v egoizmu ter potem pogazim bližnje in daljne.