V človekovem srcu je vedno skušnjava nezvestobe Bogu
»Berilo iz Druge Mojzesove knjige poudarja Božjo ljubezen do ljudstva, navkljub njegovi nezvestobi. Bog je o svojem ljudstvu sanjal, a le-to ga je razočaralo. Božje sanje so ljudstvo, saj je Bog ljudstvo ljubil. Toda to ljudstvo Očetove sanje izda in Bog začne doživljati razočaranje. Mojzesu reče, naj gre z gore, na katero se je povzpel, da bi prejel postavo. Ljudstvo ni imelo niti toliko potrpežljivosti, da bi Boga počakalo štirideset dni. Naredilo si je zlato tele: boga, s katerim se je lahko zabavalo. Na Boga, ki ga je rešil, je ljudstvo pozabilo.

Prerok Baruh dobro opiše to ljudstvo: 'Pozabili ste nanj, ki je za vas skrbel.' Pozabiti na Boga, ki nas je ustvaril, ki je skrbel za nas, ki nas je v življenju spremljal: to je Božje razočaranje. V evangeliju, v prilikah, Jezus večkrat govori o tistem človeku, ki zasadi vinograd, a nato propade, ker ga hočejo delavci vzeti zase. V človekovem srcu je vedno ta nemir! Ni zadovoljen z Bogom, z zvesto ljubeznijo. Človekovo srce je vedno obrnjeno k nezvestobi. To je skušnjava.

Bog je razočaran nad nezvestobo ljudstva
Bog torej preko preroka ošteje to ljudstvo, ki ni stanovitno, ne zna počakati, se je izpridilo in se oddalji od pravega Boga ter išče drugega boga: To je razočaranje Boga: nezvestoba ljudstva … Tudi mi smo Božje ljudstvo in dobro vemo, kakšno je naše srce; vsak dan znova moramo stopiti na pot, da počasi ne zdrsnemo k malikom, k fantaziranju, k posvetnosti, k nezvestobi. Pomislimo na razočaranega Gospoda in ga vprašajmo: 'Povej mi, Gospod, si razočaran nad menoj?' Vsekakor v čem je tako, zato je dobro, če pomislimo in mu zastavimo to vprašanje.

On nas vedno čaka
Bog ima nežno srce, srce očeta. Spomnimo se, kako je Jezus jokal nad Jeruzalemom. Vprašajmo se, če Bog joče tudi zaradi mene, in znova, če je razočaran nad menoj. Sem se oddaljil od Gospoda? Koliko malikov imam, katerih se nisem sposoben znebiti in me zasužnjujejo? Vprašajmo se o malikovalstvu, ki je znotraj nas, in pomislimo na Boga, ki joče zaradi nas. Pomislimo danes na to razočaranje Boga, ki nas je ustvaril iz ljubezni, mi pa drugod iščemo ljubezen, blaginjo in dobro počutje, ne iščemo Njegove ljubezni. Oddaljujemo se od tega Boga, ki je skrbel za nas.

To je misel, ki bo dobra za nas v sedanjem postnem času. Vsak dan si lahko tako izprašamo vest: 'Gospod, ti, ki si zame sanjal toliko stvari; vem, da sem se oddaljil, a povej mi, kje, kako se vrniti …' In presenečenje bo, da nas On vedno čaka, kakor oče izgubljenega sina, ki ga je videl prihajati od daleč, ker ga je čakal.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 30.3.2017)

Sveti oče med homilijo: »Povej mi, Gospod, si razočaran nad menoj?«

Papež redu klerikov somaskov: Podati se k ranjenemu in odvrženemu človeštvu