Dobri pastir
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.« Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril.
Jezus dobri pastir
Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jn 10,1-10
Pastir in ovce
V priliki nas je Jezus vabi, da se vživimo v dve vlogi: vlogo pastirja in ovac. Pravi, da je on sam pastir in da smo mi ovce. Tu nam je zgodovina ponudila kup posmeha nad nami, ki smo ovce. Zdi se, da se nas je posmeh v veliki meri prejel in nočemo biti več ovce, ki gredo za enim pastirjem. Sprašujem se ali je res odnos med dobrim pastirjem in ovco lahko v posmeh. Mogoče ga razumemo zelo narobe. Verjamem, da se Jezus ne moti in da je lahko odnos med pastirjem in ovcami temeljni princip vseh odnosov. Poglejmo, kaj se dogaja med pastirjem in ovcami:
PASTIR
- Dober pastir opazuje in razmišlja, kaj ovce potrebujejo,
- Vidi vsako posebej in vse dobro pozna,
- Poskrbi za posamezno ovco, ker jih ima rad in hkrati ve, da je zdravje črede odvisno od zdravja posamezne,
OVCA
- Ovca se zaveda, da je njeno življenje in preživetje odvisno od pripadnosti čredi in poslušnosti pastirju (Ovca ne beži pred čredo, se kvečjemu izgubi!),
- Čeprav živi veliko ovac v isti staji in ima istega pastirja, vsaka ohranja svoj značaj in svoje lastnosti,
- Kljub temu, da gre ovca za pastirjem in skupaj s čredo, sama preverja, katero travo naj poje in katero pusti (Tega namesto nje ne počne pastir.).
In kakšen je ODNOS med pastirjem in ovcami?
- Ovca je odvisna od pastirja in nenazadnje tudi pastir od ovac,
- Kljub temu, da živita vsak svoje življenje, sta drug na drugega navezana in drug drugemu dajeta življenje,
Če preidemo na odnos Jezus in mi, pa lahko temu dodamo še eno stopnjo, ki je v prispodobi ne moremo najti. Učenci so se navezali na Jezusa, a ko je moral oditi od njih, ko je dokončal svoje poslanstvo, jim je povedal, da je nastopil čas, da se od njih oddalji in da postanejo samostojni. Nazadnje jim naroči, naj prevzamejo njegovo mesto na čelu velike črede, ki je Cerkev.
To je podoba, h kateri nas vabi Jezus. Kje pa smo mi? Imamo dvoje čredo in pastirja! Pomislimo, kateremu občestvu zares pripadamo in kateremu pastirju sledimo? Zdi se, da moramo ponovno ovrednotiti to dvoje. Tu so naše družine. Mož in žena sta drug drugemu pastirja in drug drugemu ovci. Z mnogimi zakonci sem letos delil misel, da je za pristen odnos potrebno troje in sicer, da:
- žene vztrajate v tem, da vabite može v svoj čustveni svet in, da vas možje zmorejo razumeti.
- se možje ne odpoveste trdni moški logiki in verjemite, da vas žene lahko razumejo in vi nje.
- sta oba ustvarjena za enako veselje nad drugim kot je veselje med dobrim pastirjem in ovco. Drug drugemu sta dar, drug drugega se lahko veselita, drug drugemu sta v blagoslov. Ne odpovejte se misli, da se lahko veselita drug drugega!
Temu lahko dodamo še otroke:
- Otroci, vaši pastirji so vaši starši in to do smrti. To velja za oboje! Ni prav, da se starši poslovite od tega, da bi razumeli svoje otroke, kajti ko se to zgodi, je zrušeno zaupanje otrok do vas. Učitelj mora razumeti učenca, potem mu je lahko učenec pokoren.
Prav tako se verniki ne smete odpovedati pričakovanju do svojih duhovnikov, da smo dobri pastirji, mi pastirji, pa smo dolžni vztrajati v tem, da ste dobri verniki. Kako preprosta stvar, pa najbrž precej v krizi. Zato se dogaja najbrž naslednje: Strah nas je pripadnosti. Bojimo se uniformizma in vsak stopa skozi svoja vrata, okno ali luknjo na strehi. Vsak si po svoje oblikuje svet, v katerega vstopa in nihče zares scela ne pripada nikomur. Prav tako nihče za nikogar scela ne zastavi besede.
Jezus je dobri pastir in mi smo njegove ovce. Povabljeni smo v takšen odnos z njim in s svojimi bližnjimi, kajti le v tem je življenje v obilju.
Pomembno je, da znamo biti pastirji in ovce v obeh vlogah, kajti ljudje smo poklicani, da hodimo za nekom ali pa, da nekoga vodimo. Z ženo sva se pogovorjala in ugotovila, da imava v naši družini različna področja, kjer sva lahko pastirja. Jaz sam lahko vodim družino skozi tehnične stvari, sem pa lahko skupaj z mojimi otrocmi ovca na čustveneme in duhovnem področju, kjer hodim in sledim svoji ženi. Zato se mi zdi zelo pomembno, da imamo v mislih tri vodila, ki so navedena v zgornjem Petrovem razmišljanju, in sicer:
- žene vztrajate v tem, da vabite može v svoj čustveni svet in, da vas možje zmorejo razumeti.
- se možje ne odpoveste trdni moški logiki in verjemite, da vas žene lahko razumejo in vi nje.
- sta oba ustvarjena za enako veselje nad drugim kot je veselje med dobrim pastirjem in ovco. Drug drugemu sta dar, drug drugega se lahko veselita, drug drugemu sta v blagoslov. Ne odpovejte se misli, da se lahko veselita drug drugega!
Zadnje vodilo je velikokrat pozabljeno in se premalo zavedamo kako bi se lahko veselili drug drugega, ko hodimo drug za drugim po poti. Včasih se mi zdi na nam je pot od nekoga tudi v breme, vendar se premalo zavedamo, da iz take poti lahko pride tudi veselje. Mogoče samo za primer: Kako se lahko moški veseli, ko ga žena vabi, da govosri o svojih čutenjih. Žena je v tem primeru pastir, moški pa ovca. Po mojem je moškemu to v veliko breme, vsaj meni je bilo. Ko pa se moški zave svojih čutenj in se o tem pogovrja in deli s svojo ženo, pa prinese v medsebojni odnos veliko veselja. Moški pa mora obratno voditi svojo ženo v svoji logiki po tehnični plati, ki jo žena razume in spet lahko ustvarimo veselje.
Mi je pa zelo dal za razmišljanje zadnji odstavek, ki govori o duhovnikih in dobrih pastirjih. Razmišljal sem, da je lahko vsak duhovnik dober pastir, če to vlogo sprejme a se bojim, da je v današnji cerkvi bore malo duhovnikov, ki se za vlogo dobrega pasterja bori, da bi vodil nas vernike.
Gorazd Lapanja