Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v05 Brez mene ne morete ničesar

6 replies [Last post]
Peter Žakelj
Offline
Last seen: 4 years 5 days ago
Joined: 10.01.2011

Jezus je resnična vinska trta

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. Jn 15,1-8

 

 

Brez mene ne morete ničesar storiti …

 

Česa ne moremo brez Jezusa, se pogosto vprašam ob evangeliju. Tokrat sem si zastavil vprašanje obratno: Kdaj rečemo, da ne moremo več, da ne zmoremo?

-          Ne zmorem se umiriti, ne morem se odpočiti in otresti skrbi, ki me dušijo.

-          Ne morem, da ne bi preziral ali obsojal.

-          Ne morem verjeti, da sem dovolj dober, dobra.

-          Ne zmorem zaupati, da me ima drugi resnično rad.

-          Ne morem se osvoboditi strahu, da me bo drugi razočaral, zapustil.

-          Ne morem se pogovoriti s sozakoncem, ker ne verjamem, da bo kaj boljše.

-          Ne morem premagati lenobe.

-          Ne morem …

Če torej vzamemo zares današnji evangelij in Jezusove besede: Brez mene ne morete ničesar storiti, lahko iz našega obupovanja in tarnanja naredimo sklep. Kakšen že? Če nečesa ne zmoremo, pomeni, da tam ni Jezusa. Zakaj že? Očitno se božji logiki nekje upiramo. Mogoče so nam namesto Jezusa bližje druge ponudbe in rešitve današnje družbe. Tretji odgovor pa vidim v tem, da smo priraščeni na kakšno viničje, divjo trto, ki ne more roditi dobrega sadu.

 

Upiranje božji logiki nam je vsem poznano. Jezi nas, da stvari ne gredo po naše, da je v življenju potrebno sprejemati tudi stvari, ki si jih ne želimo, ki so težke, ki bolijo itd. To je gotovo naše trmarjenje, ki v prispodobi pomeni, da se trgamo s trte in sušimo.

V tem upiranju se naslanjamo na svoje razlage in se bojimo zaupati bližnjemu, ki ima mogoče bolj prav, ki v nekem trenutku stvari vseeno bolje vidi kot mi. Tu se prepuščamo še tokovom družbe in različnim lažjim alternativam.

Pri ljudeh, ki sicer želijo narediti korake naprej, pa jim ne uspe, vidim pogosto zelo zahrbtno priraščenost na viničje. Kaj je to viničje? Če je dejstvo, da je mogoče po sadu prepoznati drevo, je jasno, da so napake, rane in zgrešeni vzorci znak ranjenega drevesa, tj. družine iz katere prihajamo. Priznati si moramo, da so naše rane v glavnem rane naših družin. Pri njej smo jih dobili in od tam jih vlečemo.

 

Prvi dve težavi sta na nek način jasni. Potrebna je odločitev in zaupanje Jezusu. Pri tretji pa naletimo še na občutek krivde, da delamo krivico družini in staršem. Vendar še vedno držijo Jezusove besede: Jaz sem trta, vi mladike. Brez mene ne morete ničesar storiti. To pomeni, da mora biti On edino merilo našega življenja. Pa je res tako? Ko se dotaknemo družine, Jezusa zamenjajo starši, naš dom. Ničesar ne moreš storiti drugače od doma. Vlogo Jezusa prevzamejo starši, ko pravijo: Brez mene ne moreš ničesar storiti. Če hočeš živeti pri nas boš delal tako in tako!

Jezus je s svojo mamo zelo na trdo razčistil. Rekel ji je: Kaj sta me iskala, mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta. Da moram biti zvest Vinogradniku? Drugje je rekel: Kaj je tebi žena, moja ura še ni prišla. Spet na drugem mestu: Moja mati in moji bratje so tisti, ki izpolnijo voljo nebeškega očeta.

 

Pa mi? Vedno bolj spoznavam, da je to, kar sedaj govorim, za večino nesramno pretiravanje in skoraj bogokletje. Da je razumljeno kot nesramno govorjenje proti družini in staršem. In vedno trdneje sem prepričan, da je ravno v brezkompromisnem sprejetju Jezusovega nauka, to je: Moja mati in moji bratje so tisti, ki izpolnijo Očetovo voljo, mogoče storiti tisto, česar: Brez Njega ne moremo storiti.

In kje so tu starši? Marija sinove odločne zvestobe Nebeškemu Očetu ni razumela kot nesramen upor. Tudi sama je iskala Njegovo voljo in zato ostala tesno povezana s svobodnim Sinom. Dala mu je svobodo in ga v njem podpirala.

 

Če povzamem: Ko nečesa ne moremo storiti, je dobro, da se vprašamo zakaj? Ali se upiramo božji logiki, ali se naslanjamo na logiko družbe, čeprav se nam mogoče zdi, da Jezusa jemljemo resno. Ali pa smo priklenjeni na izvorno družino. Rešitev je jasna: Odločitev za Jezusa, za edino resnico in pravo svobodo!

Samo na trti je prava svoboda, tako za starše kot za otroke. Naj bomo zrele mladike na božji trti!

 

milena
Offline
Last seen: 6 years 28 weeks ago
Joined: 13.01.2011

Peter in vsi, pozdrav,

kako resnične so te besede in Bogu se zahvaljujem za tehniko, ki nam omogoča, da jih, tudi, če gremo v Afriko, beremo isto, kakor tu, v domovini.

Sama sem mama dvema odraslima ženskama (Katja, 33 let in Mateja, 29 let). Bivši mož pa blodi nekje tam okoli svoje mame. Sem pa pri 55. letih tudi hči 83-letne matere. Če ne bi prišla v "Petrovo šolo", bi se razdajala med "dvema ognjema", tekala sem in tja, se udinjala maminim željam, da so vse rože v pravih lončkih na pravih mestih in ravno prav zalite, da se krompir kuha v rjavem loncu in ne v modrem, ker je prevelik in nima ustrezne pokrovke... in čakala na priložnost, kako še lahko pomagam otrokoma, v glavnem materialno. Hvala Bogu, da sem tu. In da imam priložnost potrditi pravilnost te drže, kakor jo potrpežljivo in vztrajno ponavlja Peter, da hoja za Jazusom ne pomeni vsega naštetega, temveč to, da iščem Božjo voljo zase in rečem svoj "fiat", to je "zgodi se". Ne za velike dogodke, v mislih imam odločitev za poklic, službo, družino, rojstvo otrok, gradnjo hiše, pa še kaj. Danes si vsak dan rečem to, za tisti dan. Res, da je v ozadju nek določen zemeljski cilj (upokojitev, preselitev), h kateremu vodijo koraki posamičnega dneva. Vrednost dneva ocenjujem po tem, kolikor ti posamični koraki vodijo k cilju in, če so tudi, vsaj približno, po evangeliju. (Tu mi pa zopet Peter očii odpira, saj mi moje slabosti in grehi zatemnijo pogled... to je pa za to temo že preveč, a ne?).

marta
Offline
Last seen: 5 years 19 weeks ago
Joined: 25.02.2011

Pozdravljeni!

Sama še vedno verjamem, da je možno sožitje in sobivanje med generacijami. Pa ne samo možno, ampak tudi potrebno za obstoj družine in izhod iz krize. Odlomek o trti in mladikah vidim v tej luči. Smo mladike na trti, ki je Jezus sam. Pri tem vidim v mladikah, ki ne rodijo sadu, vsa tista dejanja in odnose, ki podirajo in ovirajo medsebojno sožitje ( dokler boš doma, boš delal kot bomo mi hoteli, starši kot banka in servis....) in jih je potrebno odstranjevati, da se lahko razrastejo mladike, ki rodijo sadove medsebojnega razumevanja in sožitja. Seveda je lažje zaživeti samostojno, manj je prilagajanja, manj dogovarjanja, manj sprejemanja. Dolgoročno pa mislim, da tako ločevanje med generacijami vodi v razpad družine. Vem, da so rane ponekod tako velike, da je najbrž tako sožitje težko ali nemogoče. Mislim pa, da so v večini primerov možna sožitja.

 

Malo sem pobrskala po Svetem pismu in iskala odnos med Jezusom in Marijo. Ustavila sem se pri Lk 3/51, kjer pravi:Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu.

Jezus v Kani res zavrne Marijo, toda ona ni užaljena , ampak reče strežnikom: "Karkoli vam reče, storite." (JN2/5)

Marijo srečamo pod križem. Jezus misli tudi nanjo.

 Ko je Jezus zagledal svojo mater in zraven nje učenca, ki ga je ljubil, je rekel materi:" Žena, glej tvoj sin!" Potem je rekel učencu. "Glej, tvoja mati" In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.  Jn 19/(26-27)

Prav tako je Marija zraven, ko apostoli izvolijo Judovega naslednika.

Jaz v tem vidim zrel in odkrit odnos med Jezusom in Marijo, pa tudi pot sožitja generacij. Sama se trudim in delam na sobivanju. Ni enostavno.Na tej poti so tudi padci, pa tudi odkrivanje bogastva, ki se skriva v vsakem izmed nas.

 

Andreja
Andreja's picture
Offline
Last seen: 5 years 14 weeks ago
Joined: 10.01.2011

Meni je tudi ta pridiga izredno všeč. Ob njej čutim, da Jezus postaja uporaben, konkreten.

 

Kolikih stvari ne morem narediti! In zakaj? Ker tolikokrat sama blodim, da zmorem in da bo šlo ali pa da še vedno ne vidim, kako sem priraščena na viničje svoje družine in na to viničje hočem ali nočem, prisegam.

 

Brez stalnega truda, da bi si sledila in brez stalnega opominjanja skupnosti, bi se že zdavnaj izgubila.

 

Naj tu še dodam, besedo na vaše razmišljanje, Marta. Gotovo je sobivanje in sožitje mogoče in evangeliji kažejo na čudovito podobo zrelega odnosa med materjo in sinom, kar pa še bolj potrjuje dejstvo, da moramo vsi - otroci zase in starši zase - biti zraščeni na isto trto - Kristusa, Boga - in ne drug na drugega.

 

Ko razmišljam o svojem življenju, vidim, kako težko je to! Že ko vem, da je to tako in da drugače ne more biti, težko to živim in težko to izpolnjujem. Sprašujem se, kako bo lahko to uresničil nekdo, ki tega sploh ne ve oz. se ne zaveda.

 

Jezus, pomagaj nam, da bi se te vedno oklepali, črpali moč iz tvoje trte in izpolnjevali tvojo voljo.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Peter Žakelj
Offline
Last seen: 4 years 5 days ago
Joined: 10.01.2011

Pogosto sem se spraševal, česa brez Jezusa ne morem. Danes, upam da po njegovi milosti, mi je to zelo otipljivo, razumljivo, vsakdanje. On je vir resnice, najglobljih spoznanj, pravih odnosov in dejanj iz ljubezni. Vse ostalo je viničje, je prazno! V tem vidim neverjetno preroško in močno dejanje Frančiška Asiškega, ki se odpove očetu in družini ter reče: Samo Bog je moj Oče!

 

V tem ne vidim nujno potrebnega prepada med generacijami. Ne! Daleč od tega. Na pravem temelju, ki je Kristus, je mogoče premostiti dejanski prepad, ki se je med generacijami ustvaril. A najprej si moramo priznati, da je na splošno izredno malo pripravljenosti postaviti na prvo mesto Boga. Kot praviš Milena, ima vsaka roža svoje mesto - ne zradi Boga!, vsak lonec svoj namen - ne zaradi Boga! in Bog ne daj, da se kaj spremeni.

 

Če bodo naši odnosi rasli iz neprestanega iskanja Resnice, edinega vira prave ljubezni, bo vse prav, bo sožitje vedno mogoče. A ko sožitja ni, si moramo priznati, da je nekje nekaj hudo narobe. Kaj se dogaja, pa moramo preverjati v luči zgoraj navedenega evangelija.

 

Kako lepo bi bilo tudi v naši Cerkvi na Slovenskem, ko bi se vodstvo resneje spraševalo, zakaj se toliko mladik suši. Ni krivo ozračje, niti sosed, niti sovražnik! Zapustili smo trto in prisegamo na viničje.

 

Moramo se okleniti prave trte in prinesti pravo pomlad v naše odnose!

 

milena
Offline
Last seen: 6 years 28 weeks ago
Joined: 13.01.2011

Postaviti na prvo mesto Boga, je zagotovo "formula uspeha", h kateri nas je zelo potrpežljivo nagovarjal takratni duhovnik v naši župniji v Prečni pri Novem mestu, kamor smo se priselili v nedokončano hišo, po 14 letih gradnje hiše in 17 letih, žal največ, razdiranja zakona.

Priznam, da sem si samo prerisovala krogce in kvadratke, ki jih je risal na tablo, predstavljali pa naj bi moževo, mojo in Božjo voljo. Kakšno sožitje generacij, še z možem, z isto generacijo, se nisem znala uskladiti!

Božje volje pa sploh nisem niti iskala. Če ne iščeš, pa tudi najti ne moreš!

Danes po Božji milosti vem, da je Jezus Kristus vez v isti generaciji in zagotovo tudi med generacijami, kakor te, Peter, razumem. Le obe strani se morata zanj odločiti, pri tem pa je bistvenega pomena molitev ene generacije zase in za drugo, zlasti, če ta Resnice še ni sprejela.

Žal pa je vse preveč loncev za rože in za kuhanje pomembnejših od odnosov ali pa se uporabijo kot sredstvo za uveljavljanje lastne volje, potem pa ni prostora za Božjo.

 

 

marta
Offline
Last seen: 5 years 19 weeks ago
Joined: 25.02.2011

Ko govorim o sobivanju, ne govorim iz teorije, temveč iz lastne življenjske izkušnje. Z moževimi starši smo skupaj živeli 31 let.

To življenje ni bilo idila. Katero pa je? Trudili smo se za lepe odnose in spore sproti reševali. Ko so bili otroci majhni, so jih varovali, midva z možem sva pa pet let skrbela za taščo. Skozi to skrb sem moža spoznavala v čisto novi luči. Pri tej skrbi pa so sodelovali tudi otroci in mislim, da je bila ta izkušnja zanje bogastvo.

Seveda pa ni šlo za priraščenost na starše. Pri tem sobivanju  sva se trudila, da je bil najin zakon in najin odnos na prvem mestu. Dokaz za to, da je bila ta pot pravilna, je zame tudi mir, ki sem ga občutila ob smrti tasta in tašče, ker ni bilo neporavnanih računov.