Jezusova spremenitev

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« Mt 17,1-9

Kaj pomeni spremenitev?

Preteklo nedeljo smo brali sklep evangelija: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« (Mt,13,52), ki me ni dal miru. Zakaj ta poudarek o božjem kraljestvu, kjer gospodar ves čas prinaša iz zaklada novo in staro. Mogoče lahko v tej luči najdem odgovor na vprašanje, ki se mi zbuja ob današnjem evangeliju in sicer, kako to, da Jezus govori v zamaknjenju in spremenjenju s predstavniki stare zaveze in ne s svojim očetom?

Kdo sta Mojzes in Elija? Očak in prerok. Mojzes mi najbolj ostaja v spominu, ki je neprestano v spopadu s svojim ljudstvom, ki godrnja, ko ga štirideset let vodi skozi puščavo v obljubljeno deželo. Izraelcem je odveč napor, odveč jim je spopad z vsakodnevnimi težavami na poti v svobodo. Tako vemo, da so, med tem ko je Mojzes šel na goro po table zaveze, ulili zlato tele  - božanstvo moči in uspeha in pozabili na svojega Boga. Ko je Mojzes stopil v tabor in to vidi, je pobesnel, razbil table zaveze, pa tudi zlato tele. Zlato je zdrobil in jim ga da piti.

Elija, o katerem govori stara zaveza kot največjem preroku, je prišel v spor s kraljem Ahabom. Zakaj? Kralj ga je zasovražil, ker mu ni prerokoval lepih stvari, ampak resnico, ki je bila pogosto težka. Zato ga je preganjal in skušal tudi umoriti. In kaj je naredil prerok Elija? V nekem trenutku, ko je videl, da je zlo naraslo, je stopil pred kralja in mu predlagal soočenje med njim in štiristo petdesetimi Baalovimi preroki. Na eni strani postavijo oltar Baalovi preroki in molijo svojega boga, na drugi moli Elija. Baalovih prerokov bog ne usliši medtem ko na Elijevo daritev vrže Bog ogenj in daritev použije pred očmi. Ljudstvo se končno spet odloči zanj, Elija pa z mečem pobije vseh štiristo petdeset Baalovih prerokov.

Obe podobi sta dokaj kruti. Mar ni noro, da Jezus govori s tema dvema človekoma in to v najlepšem trenutku – v trenutku spremenjenja? Z Mojzesom, ki je večkrat pokazal svojo jezo in nasilje. Na začetku je celo ubil Egipčana, ker je pretepal judovskega sužnja. Jezil se je na ljudstvo, ki ga ni poslušalo. Prisilil je ljudi, da so pili zlati prah itd. Elija je še bolj krut. V boju za resnico je moral bežati, da je ohranil življenje. Ko pa je napočil trenutek resnice, se je sooči s sovražnikom in pobil z mečem vseh štiristo petdeset prerokov. Kakšna krvoločnost!? Je to res podoba, ki sodi k spremenjenju na gori? Predstavljam si, da se je Jezus z njima pogovarjal o veselju v nebeškem kraljestvu a gotovo tudi o poti do tja. Pogumno so najbrž potegnili iz svoje zakladnice staro in novo. Staro – jezo in nasilje; novo – veselje in ljubezen, ki jo je prineslo trdo delo na poti v obljubljeno deželo, na poti do čiste resnice.

Zdi se, da si predstavljamo spremenjenje še vedno zelo poenostavljeno. Za nas mora nastopiti trenutek, ko bo vse na enkrat v redu. Naslikamo si novo deželo, v bistvu pa ostajamo v vseh zablodah starega sveta. Zakaj se Jezus pogovarja z Mojzesom in Elijem? Ker kažeta na pot, ki edina pripelje človeka v svobodo. To je bitka 40 let – doba enega življenja – na poti iz sužnosti v resnično svobodo. To je radikalno postavljanje na stran resnice in boj za resnico za ceno življenja.

To je boj v zelo konkretnih skušnjavah:

-          V naših družinah in skupnostih kjer je glavni zakon – ljubi mir, lagodje, spomini na staro sužnost, da bi izstopali iz starih vzorcev in se podajali v deželo svobode.

-          V družbenem življenju kjer smo sužnji ugodja in lažjih poti, ki jih ponuja ta svet, da bi resnica prevzela vodstvo v igri življenja.

-          V soočenju s seboj, npr. s spolnostjo – eno od temeljnih področij – kjer bežimo v nerealno lepoto, da bi se zavedali nujnosti poti iz sužnosti v svobodo. Poti, ki jo bomo hodili vse življenje – v obljubljeno deželo pa bomo stopili po smrti.

Papež Frančišek nas pogosto sprašuje – smo na poti, smo v izhodu iz sužnosti. Ali se borimo za resnico in smo v spopadu na življenje in smrt? Skušajmo si odgovoriti zelo konkretno.