Veliko sem razmišljal o teh zadevah, ki so gor napisane v razmišljanju. Če se ustavim samo pri besedi ugajanje, da bomo izpadli lepši, mi takoj pride na misel naivnost. V tem koraku smo večkrat zmedeni, ker čutimo drugo in delamo v korist ostalih, da smo na zunaj lepi, v notranjosti pa polno jeze. Včasih se potem še zavedamo ne, da nas imajo drugi ob taki potezi lahko za naivne. Sam se skušam truditi, da bi delal tisto stvari, ki jo čutim in je prava, vendar se moram preden svoja čutenja dam ven tudi ob sebi ustaviti in jih prej predelati. Kaj pomeni čutenja predelati za moje pojme. Ko eno stvar čutiš, jo najprej pri sebi razdelaš in potem jo lahko deliš z drugimi. Ne zdi se mi pametno vsa čutenja takoj dati na plan, ker včasih priznam, da so čutenja tudi polna jeze in sovraštva, pa se raje najprej v sebi ustavim, da ne delam s temi čutenji krivice drugim.

Besedo nočem pa večrat doživljam nadaljevanje trme ali sovraštva. To mi je znano pri otrocih, ko se nekaj z njimi prigovarjam, pa jim ni po všeči. A večkrat se potem ta nočem samoiniciativno pri otrocih spremeni v hočem in tisto stvar naredijo, včasih prej in včasih kasneje.

Moramo bit na pravi poti, če ugotovimo, da nismo jo moramo najprej poiskati, če se izgubimo in se težko najdemo.

" Odrasli pa smo se naučili, da moramo izpasti lepi, zato moramo vedno reči: Hočem! Koliko res mislimo tako in to tudi izpolnimo je vprašanje. Na splošno lahko povezujemo besedo hočem z ugajanjem, ki pa je strup za naše odnose."

Sama se zelo najdem v trditvi, da pogosto rečem: "Hočem!", da bi izpadla lepa. Stvar sicer običajno tudi naredim, a kaj ko je motiv zgrešen; to, da bi izpadla lepa in ne ljubezen do bližnjega. Problem napačnega motiva, da nekaj naredim je v tem, da me potem vse skupaj jezi, čutim kot krivico, hkrati pa skušam navzven ohranjati nasmešek. Ob tem nimam možnosti srečati se z resnico o sebi, da nečesa v bistvu nočem narediti in hkrati drugemu s tako držo lažem. Če pa naredim nekaj, za kar vem, da bi moral storiti drugi pa obenem jemljem možnost še bližnjemu, da se sreča s svojo lenobo in odgovornostjo.

Večkrat pa se zalotim, da sama od drugega pričakujem, da bo rekel: "Hočem!", tisti stvari, za katero sama presodim, da je zanj dobra;). Če mi drugi vztrajno ponavlja: "Nočem!", težko sprejmem, da je zavrnitev mojega predloga del njegove osebne svobode, ki jo moram spoštovati.

"Drugi problem ugajanja pa je ignoriranje. Kakor pravi papež Frančišek, da se za lepimi in zlaganimi manirami skriva suhota duha in nezanimanje za drugega. Mogoče pozabimo, kaj pomeni biti v odnosu, kaj pomeni ljubiti?

- Biti v odnosu, pomeni biti brez maske, dovoliti drugemu, da te vidi takšnega, kakršen si.
- Pomeni tudi srečati se. Srečati sebe in srečati drugega.
- Pomeni tudi sprejeti tako svoje rane in nepopolnosti kot rane bližnjega in njegovo omejenost.
- Pomeni biti skupaj na poti spreobrnjenja.

Vse to pa ovira ugajanje. Če se delamo lepe in ugajamo, ni stika ne s seboj ne z bližnjim. Življenje postaja dolgočasno in za vse so krivi drugi. Vrtimo se okrog sebe in nazadnje so okrog nas le še sovražniki."

Suhoto duha in nezanimamnje za drugega pa spoznavam kot velik problem med nami, kristjani. Naši odnosi postajajo dolgočasni in neprepričjivi za druge, ker ne delimo svojega življenja z bližnjim. Sebi ugodimo tako, da se zavarujemo pred bolečino odpiranja in raje govorimo o "splošnih problemih", bližnjega pa si ne upamo vprašati, kje je, saj se ne spodobi vtikati se v življenje bližnjega. Tako se srečujemo pa se ne srečamo...Meni je vedno lepo in sem hvaležna za vse odnose, kjer se lahko srečujemo s tem kar smo in iz tega skupaj rastemo.

Čudi me to, kako tanka je meja med ugajanjem na eni strani in ignoriranjem ali prezirom na drugi strani.

Vsekakor si želim bolj pristnih odnosov, ki pa so težji in zahtevajo več poguma.

Ostajajo mi predvsem te besede iz razmišljanja: "Jezus se zaveda, da smo grešni in nas kot take sprejema in vabi na gostijo življenja. Ne zgraža se nad našo nepopolnostjo in grešnostjo. Veseli se naše rasti in je z nami potrpežljiv, kot oče v čakanju na izgubljenega sina".

Ob Jezusu se učim, da se tudi jaz ne smem zgražati nad mojo nepopolnostjo in grešnostju kot tudi grešnostjo in nepopolnostju drugega. Zdi se mi pa pomembno, da ostajam odprta za dobro in da pustim, da me Bog gnete in spreminja. Oba z Bogom to hočeva in si želiva. Zaupam v Boga, saj samo on lahko poskrbi, da se vse uredi tako kot je v danem trenutku najbolj prav. Veselim se življenja.

Tudi če se sliši čudno, pot rasti je pot greha. Še več, pot popolnosti, je pot greha. Kdor vedno reče hočem, je že popoln, torej je že na cilju. Kaj naj v sebi še spreminja, če je že vse popolno? Lepo bi bilo, ko bi bili popolni, a resnica ni takšna.

Kako mi je to znano... Mož mi vsake toliko ob kakšni situaciji reče, da sem tako pametna, da se mi ne da nič dopovedat, da itak že "vse vem". In na žalost ima prav. Težko spreminjam sliko, da je popolnost v resnici pot greha in priznavanje svojih šibkih točk. Ne pa to, da že vse vem. Ko se ustavim, drugemu in sebi priznam kje sem in sprejmem opomin, res lažje zadiham.

Včeraj sem po pogovoru z enim od fantov na učni ter kasneje na refleksiji ugotovila, da sem zelo težko usmiljena do drugih, če nisem najprej do sebe. Debata je tekla o tem, kako je biti z nekom, ki mora imeti vedno prav (ta fant je namreč zelo težko priznal, da nima prav - motil se je pri poštevanki). Najbrž sem se videla v njem in, ker tega dela svoje nepopolnosti ne sprejemam, tudi pri njemu nisem zmogla videti globlje od enostavnega oštevanja v stilu, da se pač to ne dela tako.

Enako delam sebi in se vrtim v začaranem krogu.

Najtežje je biti v bolečini nepopolnosti in si dopovedovati, da me Bog in drugi sprejemajo, da sta odpuščanje in rast nekaj mogočega.

Bog daj, da bi zmogli biti usmiljeni do sebe in do drugih, kot si ti usmiljen do nas.

 Ko sem prvič slišal tale evangelij se mi je zdelo, kot, da noben od odgovorov ni pravilen. Sin, ki privoli očetu vendar ne stori ničesar se mi je zdel vedno zlagan lenuh, zato tudi jaz ne bi izbral te opcije. Sin, ki pa očeta zavrne in si kasneje premisli, pa se je kakor farizejem tudi meni zdel tisti, ki se najbolj približa izpolnitvi očetove volje. Vendar me je Jezusov odgovor vrgel s tira. Čustveno sem doživljal Jezusa kot, da stojim med farizeji in me krega, kako sem ustrelil popolnoma mimo.

Petrova pridiga, pa me je presenetila. Ustavil, sem ob primerjavi s priliko o izgubljenem sinu in skesanosti. Sedaj mislim, da ni težava v tem, da so narobe odgovorili, vendar, da so vedeli kaj je prav in se niso spreobrnili. Se mi zdi, da Jezus to potrdi z besedami "Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli."

Strel v prazno je torej ugajanje. Želel bi stati med tistimi, ki jih jezus potreplja po rami in reče "modro ste odgovorili", a sem se z željo po ugajanju Jezusu nehote postavil na stran farizejev in pismoukov.

Kako lepo je priti na Forum, kadar je tu takole živo, kot je v zadnjih tednih :). Hvala vsem, ki zberete pogum in se oglasite! Zame je to velika spodbuda in sem prepričana, da je tudi Bog vesel, ko nas že toliko let nagovarja: »Sin, pojdi danes dat nekaj od svojega na Forum«, pa stalno odgovarjamo »Nočem!«, da smo si končno le premislili in šli ;).

Ker sem tudi sama, od kar se zavedam sebe, en obupen upornik, me v pridigi posebej nagovarjajo tele besede:

»Kako lahko Jezus tako ravnodušno vpraša: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« ko pa je na nek način vsem jasno, da z ugovarjanjem ali lažjo, očetove volje ni spolnil nihče. Mar ni res? Kako daleč gre Jezus v radikalnosti, vidimo, če se spomnimo na njegovo trditev, da mu je brat, sestra in mati tisti, ki spolni očetovo voljo. Torej mu je brat tudi tisti, ki reče 'nočem'… 

Jezus se zaveda, da smo grešni in nas kot take sprejema in vabi na gostijo življenja. Ne zgraža se nad našo nepopolnostjo in grešnostjo. Veseli se naše rasti in je z nami potrpežljiv, kot oče v čakanju na izgubljenega sina. On ne obupa, zato ni razloga, da bi se zatekali v ugajanje ali obupovali, ker še nismo na cilju.«

In kot vedno, me tudi ob tem evangeljskem odlomku zelo nagovarja sorodnost obeh pridig - tvoje, Peter, in papeževe. Tole je med drugim povedal v nedeljo:

»Obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki  ali  hinavski grešniki
Ključna beseda je kesati se: kesanje je tisto, ki nam omogoča, da ne postanemo togi; da spremenimo naše 'ne'-je Bogu v 'da' ter 'da' grehu v 'ne' zaradi Gospodove ljubezni. Volja Očeta, ki vsak dan rahločutno govori naši vesti, se izpolnjuje le v obliki kesanja in neprenehnega spreobrnjenja. Skratka, na poti vsakega posameznika obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki  ali  hinavski grešniki. Vendar pa to, kar šteje, niso razmišljanja, ki opravičujejo in skušajo varovati zunanji videz, ampak srce, ki napreduje z Gospodom, se vsak dan bori, se kesa ter se vrne k Njemu. Kajti Gospod išče čiste v srcu, ne čistih 'na zunaj'.«

Naj nam Gospod po svoji Besedi očiščuje srce in nas varuje vsake hinavščine, vsake želje po ugajanju in lepem videzu!

Mene vedno znova preseneti to, da je božja logika čist druga logika, kot moja. Pot rasti je v tem, da grešimo :).

Ja, pa se najbolj najdem v tem, da sem zelo težko grda in hitro ugajam. In vidim, da potem niti sama res več ne vem kdo sem in kaj hočem. V enem trenutku me vse samo še neskončno jezi in mi je vse krivica.

Veliko bolj osvobajajoče mi je, ko zmorem biti v stiku z vso lenobo, iskanjem pomembnosti in to priznavati drugemu in se proti temu boriti. Je pa to zelo težko in boleče in tako spet hitro popustim, obupam in padem v ugajanje ali neko nesmiselno trmarjenje.

Bogu hvala, da mi na pot vedno znova pošilja skupnost in prijatelje in tvoje besede, Peter: Bog ne obupa, zato ni razloga da bi se zatekali v ugajanje ali obupovali, ker še nismo na cilju. 

 Ob branju pridige sem premišljevala o tem, kako me moževe spodbude k rasti pogosto razjezijo, ker jih dojamem kot "komandiranje" in odreagiram z uporom "Ne, ne bom!". Kadar potem pretehtam z razumom, mi je žal, ker vidim, da ima prav in mi noče nič slabega. Takrat zmorem sprejeti spodbudo in narediti, ker vidim, da mož ni moj tekmec. Pogosto pa se ne potrudim najti razuma in visim na temu "kar pač čutim". Zato mi postane preveč ponižujoče, da bi ubogala, ker "potem bi pa on zmagal". In si dam potuho, da "moram" izpeljat svoj "ne bom" do konca.

Druga stvar o kateri sem razmišljala, pa je ugajanje. Ko me kdo prosi za pomoč, se vedno ustrašim: "Kaj če ne bo dovolj dobro?" In si želim pobegnit pred odgovornostjo. Potem pa pride še večji dvom: "In če ne izpolnim prošnje... Kaj pa, če potem ne bom več sprejeta? Pa še vsi bodo videli kakšna sem!" Zato na koncu večinoma sprejem in opravim nalogo, ampak na žalost z veliko slabe volje. No, v odnosih, kjer mi je dovolj varno, tudi z veliko iskrenega "nerganja" o tem, kako se bojim neuspeha in da zaradi lenobe raje ne bi. Se mi zdi, bi morala tudi za preraščanje ugajanja večkrat poklicati na pomoč razum in se spraševati, ali mi res daje ceno/sprejetost to, kako dobro opravim nalogo in kaj si o meni mislijo drugi.

"Če govorimo eno in delamo drugo, potem sami zase ne vemo, kdo smo, kaj v resnici hočemo. Ko ne vemo, kdo smo, ne vemo tudi, kdo naj bi postajali. ... Zlagan nasmešek je strup za osebno rast in strup za spreobrnjenje. Ugajanje duši rast!" 

Zelo se najdem v teh besedah. Zaradi ugajanja "sem pozabila", kdo sem in kaj hočem. Najlažje si je nadeti nasmešek in se ne soočati z nikomer in ničemer. Ampak mene potem ni, je samo fasada in drugi, ki je, je strašno ogrožujoč. 

"Lepo bi bilo, ko bi bili popolni, a resnica ni takšna. Torej je rast potrebna in pri tem je priznavanje greha nujno! Potrebno je sporočati, da se ne strinjamo, da ne moremo sprejeti, da smo leni itd. Iz tega moramo potem rasti." 

Težko priznavam svoj greh sebi in drugemu, poleg tega se mi upira napor, ki ga rast zahteva. Preden si uspem priznati svojo grešnost, je kriv in grd drugi, sama pa hočem ostati lepa. Tako ne rastem, ampak ostajam v svojem grehu.

"Jezus se zaveda, da smo grešni in nas kot take sprejema in vabi na gostijo življenja. Ne zgraža se nad našo nepopolnostjo in grešnostjo. "

Kadar se zmorem ustaviti in srečati svoj greh, vidim, da sem sprejeta in da bližnji ni tak bau - bau, kot sem si ga naslikala v glavi. Takrat se lahko umirim in dobim več zagona za rast naprej. Če nisem čuječa in če se mi ne da, pa takoj spet zdrsnem nazaj v staro logiko.