Državljanstvo in dediščina
»O državljanstvu in dediščini govori današnje berilo iz Pavlovega Pisma Efežanom (Ef 2,12-22). To, da smo postali sodržavljani, je dar Boga. Dal nam je identiteto, dal nam je osebno izkaznico. Bog je po Jezusu namreč odpravil postavi, da bi nas spravil. Odpravil je sovraštvo, tako da se vsi lahko postavimo pred Očeta v enem samem Duhu, ki nas je naredil za eno. Tako smo 'sodržavljani svetih' v Jezusu. Naša identiteta pa je ravno tole – biti ozdravljeni od Gospoda, biti vgrajeni v skupnost in imeti v sebi Svetega Duha. Bog nam torej pomaga hoditi proti dediščini z gotovostjo, da smo sodržavljani in da je On z nami. Dediščina je tisto, kar iščemo na svoji poti, kar bomo prejeli na koncu. To dediščino pa je treba iskati vsak dan. Kar nas na tej poti naše identitete vodi proti dediščini, je ravno upanje – morda najmanjša med krepostmi in morda jo je tudi najtežje razumeti.
Upanje nikoli ne razočara
Vera, upanje in ljubezen so dar. Vero z lahkoto razumemo. Prav tako ljubezen. Upanje pa – kaj je? Pomeni upati na nebesa, upati na srečanje s svetimi, upati na večno srečo. A kaj so nebesa zate? Živeti v upanju je hoditi proti nagradi, proti sreči, ki pa je nimamo tukaj, ampak tam. To krepost je težko razumeti. Je ponižna krepost, zelo ponižna. Je krepost, ki nikoli ne razočara. Če upaš, ne boš nikoli razočaran. Nikoli, nikoli. Je konkretna krepost. A kako je lahko konkretna, če jaz ne poznam nebes in ne vem, kaj me čaka? Upanje, kar je naša dediščina, je usmerjeno proti nečemu. Ni ideja, ne pomeni biti na nekem lepem mestu. Upanje je srečanje. Jezus vedno poudarja to plat upanja, to pričakovanje – srečanje.
Kakor nosečnica, ki pričakuje srečanje z otrokom
Tudi današnji evangelij (Lk 12,35-38) govori o srečanju. Jezus pravi: 'Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se vrne njih gospod s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka.' Ko razmišljam o upanju, mi na misel pride podoba noseče ženske, ki pričakuje svojega otroka. Gre k zdravniku, gre na ultrazvok … Vesela je. Vsak dan se dotika trebuha, da bi ljubkovala otroka. Pričakuje ga, živi v pričakovanju tega otroka. Ta podoba nam lahko pomaga razumeti, kaj je upanje – je živeti za to srečanje. Ta ženska si predstavlja, kakšne bodo otrokove oči, kakšen bo njegov nasmeh, ali bo imel svetle ali temne lase … predstavlja si srečanje z otrokom. Predstavlja si srečanje z otrokom.
Znati se veseliti majhnih srečanj z Jezusom
Upanje je torej nekaj konkretnega. Ali jaz upam na konkreten način ali pa bolj razpršeno, gnostično? Upanje je konkretno in se dotika vsakega dne, ker je srečanje. Vsakokrat ko se srečamo z Jezusom v evharistiji, v molitvi, v evangeliju, v revnih, v življenju skupnosti, naredimo korak proti temu dokončnemu srečanju. Modrost je znati se veseliti teh malih življenjskih srečanj z Jezusom, s tem ko se pripravljamo na dokončno srečanje.
Identiteta pomeni namreč, da je Bog iz nas naredil skupnost, dediščina pa je moč, s katero nas Sveti Duh vodi naprej z upanjem. Vprašajmo se: Ali na nebesa kot dediščino čakamo v abstraktnem smislu ali kot konkretno srečanje?« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 23.10.2018)
Papež med jutranjo homilijo: Če upaš, ne boš nikoli razočaran
»Modrost časa«. Srečanje ter pogovor mladih in ostarelih s papežem Frančiškom