Oznanjevanje Kristusa ne pomeni reklamiranja

»Kakor apostoli Peter, Andrej, Jakob in Janez tudi mi zapustimo vse, kar nam preprečuje, da bi šli naprej v oznanjevanju Kristusovega pričevanja in molimo za enost Cerkve.

Oznanjevanje ni reklamiranje

Vsak med nami naj odstrani tisto grešno držo, greh, razvado, ki jo ima v sebi, in postane doslednejši v zvestobi Jezusovemu oznanilu. Tako bodo ljudje verovali našemu pričevanju. V berilu iz Pisma Rimljanom nam sv. Pavel razloži, kako vera prihaja iz poslušanja Kristusove besede. Oznanilo evangelija je pomembno – oznanilo, da nas je Kristus rešil, da je Kristus umrl in vstal za nas. Oznanilo Jezusa Kristusa namreč ne pomeni samo neke preproste novice, ampak je oznanilo edine velike dobre novice. Ne gre za reklamiranje neke zelo dobre osebe, ki je naredila veliko dobrega, ozdravila mnogo ljudi in nas naučila lepe stvari. Ne, ne gre za reklamo. Niti ne gre za prozelitizem. Ko kdo govori o Jezusu Kristusu, pridiga o Jezusu Kristusu, da bi s tem delal prozelitizem, to ni oznanilo Kristusa – to je delo v logiki marketinga. Kaj je Kristusovo oznanilo? Ko ni ne prozelitizma, ne reklame, ne marketinga. Kako naj to razumemo?

Predvsem moramo biti poslani. Poslani s poslanstvom, pri tem pa je treba postaviti v igro lastno življenje. Apostol je namreč tisti, ki širi oznanilo Jezusa Kristusa. In to počne pod pogojem, da temu posveti svoje življenje, svoj čas, svoje zanimanje, svoje meso. Argentinski pregovor pravi: 'Svoje meso dati na raženj.' To potovanje, iti oznanjat, tvegati življenje, kajti tvegam svoje življenje, svoje meso – to potovanje ima karto samo v eno smer, brez povratne. Vrniti se, je apostazija. Oznanilo Jezusa Kristusa s pričevanjem. Oznanjevanje pomeni postaviti v igro svoje življenje. To, kar govorim, to delam.

Mučenci, ki pričujejo

Oznanjevanje pa je povezano s pričevanjem. Pohujšanje je, kadar imamo kristjane, ki se razglašajo kot kristjani, a v resnici živijo kot pogani, kot neverni, kakor da ne bi imeli vere. Pozvani smo k doslednosti med besedo in življenjem – to se imenuje pričevanje. Apostol, oznanjevalec, je tisti, ki prinaša Božjo besedo, je pričevalec, ki daje svoje življenje vse do konca, in je prav tako mučenec. Bog Oče se je namreč dal spoznati tako, da je poslal svojega Sina v mesu, ki je tvegal svoje življenje. To dejstvo je zelo pohujševalo in še vedno pohujšuje, kajti Bog je postal eden od nas, med potovanjem z enosmerno karto. Hudič ga je hotel prepričati, naj se poda na drugo pot, a On ni hotel. Izpolnil je Očetovo voljo vse do konca. Oznanilo o Njem mora iti po isti poti: pričevanje, ker je On bil priča Očeta, ki je postal meso. In mi moramo postati meso, to pomeni postati priče, delati to, o čemer govorimo. To je Kristusovo oznanilo. Mučenci so tisti, ki kažejo, da je oznanilo bilo resnično. Moški in ženske, ki so dali življenje, apostoli so dali življenje – s krvjo; in tudi mnogi moški in ženske, ki so skriti v naši družbi in naših družinah, ki vsak dan v tišini pričujejo o Jezusu Kristusu, z lastnim življenjem, z verodostojnostjo, ko delajo tako, kot govorijo.

Rodovitno oznanilo

S krstom vsi sprejmemo poslanstvo oznanjevanja Kristusa. Če bomo živeli, kakor nas je Jezus učil živeti, v skladnosti s tistim, kar pridigamo, bo oznanilo rodovitno. Če pa ne bomo živeli skladno in bomo govorili eno, počeli pa drugo, bo rezultat tega pohujšanje. In takšno početje kristjanov zelo škoduje Božjemu ljudstvu.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 30.11.2018)

Jutranja homilija: Oznanjevanje Kristusa ne pomeni reklamiranja

Papež prostovoljcem: Potrebujemo pričevalce dobrote, nežnosti in zastonjske ljubezni

Papež pisal patriarhu Bartolomeju ob prazniku apostola Andreja

Papež o drogah in odvisnostih: Potrebujemo mrežo solidarnosti in ne izoliranih politik

Papež romarjem iz Apulije: Ne živeti od pričakovanj, ampak v pričakovanju Gospoda