Jezus začne delovati v Galileji

Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:

Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva,

ob poti k morju, onkraj Jordana,

poganska Galileja!

Ljudstvo, ki je sedelo v temi,

je zagledalo veliko luč;

in njim, ki so prebivali

v deželi smrtne sence,

je zasvetila luč.

Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Jezus pokliče štiri ribiče

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus uči in ozdravlja

Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. Mt 4,12-23

Šla sta za njim …

V današnjem evangeliju me nagovarja predvsem dvoje:

• Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč;
• »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

Samo v luči prerokbe, si lahko predstavljamo odziv prvih Jezusovih učencev. Pomislimo na preproste ribiče, ki jih pokliče Jezus. Najbrž so bili zavzeti delavci, ki pa v svojem vsakdanjem življenju veliko razmišljajo o prihodnosti, o življenju samem, o judovski zgodovini zapisani v Svetem pismu. Če bi ne razmišljali o vsem tem, bi jih Jezusovo povabilo nikakor ne ganilo. Ostali bi v svojem svetu – svetu ribolova, prodaje in življenjskih skrbi. Kot kaže, pa je padlo povabilo na plodna tla: trdo delo in hrepenenje po življenju v luči Božje besede. Zato v Jezusu prepoznajo luč, ki je posvetila v temo. V njem vidijo človeka, ki živi polno, ki veruje in upa, drugače kot vsi ostali. Odziv na njegovo povabilo je logičen: Takoj so pustili mreže in šli za njim.

Ob tem evangeliju vedno znova slišim polemike v smislu: Kako so mogli vse pustiti, mar nibilo neodgovorno. Peter je bi poročen, kako je mogel pustiti same ženo in otroke!? Odziv je za nas gotovo nenavaden. Težko si tudi predstavljamo, kako je bilo to mogoče, vsekakor pa je dejstvo, da Jezus učencev ni povabil v nekaj slabega. Kako so življenje pustili za seboj, je vprašanje, ki pa v tej pripovedi ni ključno. Dejstvo je, da je Jezus ob sebi zbiral ljudi, ki so sposobni radikalnih odločitev. Odpovedati se družini, ki je temelj varnosti, gotovosti, preživetja, pomeni takšno popolno zaupanje. Prav to je Jezus potreboval, če je hotel zbrati učence, ki bodo njegovo oznanilo prinesli v svet. Brez poguma in tveganja je nemogoče stopiti na pot za Jezusom. In prav to so prvi učenci imeli.

Če je bil torej prvi temelj za Jezusove učence trdo delo in razmišljanje o luči in temi življenja, je bil drugi pogum. Na tem so gradili pot za njim, ter nadaljevali iskanje luči. Pritrdili so Jezusu, da želijo postati ribiči ljudi in da jih ribolov sam ne prepriča. Kako bodo dosegli to, kar iščejo, pa jim očitno ni bilo jasno. Jezus jim ob povabilu ni dal pojasnil. Zato pa so se dvomi in notranji spopadi vrstili. Poglejmo samo nekaj misli, ki govorijo o tem, kaj vse, jim ni šlo v račun in kako so se spopadali z Jezusom.

-          Peter Jezusu nasprotuje glede trpljenja in mu pravi: Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi!

-          Med potjo so se učenci pogovarjali, kdo je največji, Jezus pa prednje postavi otroka.

-          Ker je hoja za Jezusom očitno naporna, so učenci razmišljali, kaj bodo prejeli, ko smo vse zapustili.

Čeprav so učenci čutili, da je Jezus tista luč, ki jo pričakujejo, jim je bila pogosto neprepričljiva. Upali so, da jo bo lažje doseči, da bo lažje živeti v njeni svetlobi. Tako so podlegali skušnjavam:

-        Prva skušnjava je bila gotovo, da bi bilo lažje. Trpljenju so se upirali do konca, pa vendar so vztrajali na tej poti. Počasi, počasi so dojemali vrednost odpovedi, vrednost križa. Brez njega ni mogoče hoditi za Jezusom.

-        Druga skušnjava se je neprestano kazala v njihovi tekmovalnosti in iskanju pomembnosti. Tekmovali so lahko v ribolovu. Hoja za Jezusom pa ni več tekmovanje, da prehitimo drugega, ampak da drugemu pomagamo na tej poti. Tekmovanje naj bi zamenjalo darovanje.

-        Tretja skušnjava je bila korist. Ribolov je bil iz potrebe in koristi. Od njega so imeli takojšnjo korist. Kaj pa hoja za Jezusom? Poštenje, ki se ne obrestuje. Resnica ki doživlja sramoto itd.

Današnji evangelij nam torej govori, kako je mogoče stopiti na pot za Jezusom. Poleg trdega dela je potrebno hrepenenje po luči. Da bi mu sledili, potrebujemo pogum. Hoja za njim pa je v neprestanem premagovanju skušnjav udobja, pomembnosti in koristi.